Bili smo v zaporu na Dobu

Zavedanje, da lahko kadarkoli svobodno odideš, je v tem trenutku olajšanje, kakršnega tisti, za katerim se železna vrata zaprejo za vrsto let, ne pozna. Rešetke na oknih so drugačne, če jih gledaš z zunanje strani kot z notranje. Po vsem tem, seveda, pričakuješ najhuje.

Večina od nas svet kriminala in življenje za rešetkami pozna bolj ali manj z televizijskih ekranov. Zločin. Iskanje motiva. V uri in pol razrešena skrivnost, dobri fantje zmagajo, slabi končajo za zapahi. Slabi so tudi pazniki, ki jim pogosto poči film, prekoračijo pooblastila, uporabijo silo. In nasilje, nasilje je povsod. Verbalno, fizično, spolno. Tja si nihče ne želi.

In nekje po svetu je ta slika povsem realna – najbolj zloglasne zapore npr. najdemo v ZDA, Mehiki, Rusiji, Bangladešu, na Tajskem in Iranu, medtem ko za najbolj prijazne in humane veljajo skandinavski. Slovenski zapori, na drugi strani, so pogosto označeni za hotele. Ker imajo obsojenci posteljo, tople obroke, internet, televizijo … stvari, ki jih marsikdo zunaj nima. Razen bistvenega – svobode, odgovarja penolog Dragan Petrovec, ki bi naš sistem še bolj liberaliziral. Ker vloga zapora ni kaznovalna, pač pa rehabilitacijska, pravi. In ker je prepričan, da se večina ljudi ob strokovni pomoči lahko spremeni.

"Ni težek zapor, težki so zaporniki," pa pogosto pravijo tisti, ki vedo iz prve roke – obsojenci. Zato smo preverili, kakšno je življenje v največjem slovenskem zaporu. Kdo je tam najdlje? Koga ne marajo? Kako v sobah, kjer jih spi 13, rešujejo konflikte? Kje so kamere? Kako ogroženi in preobremenjeni so pravosodni policisti? Koliko droge pride v zapor in kako? Koliko je znanega o zaporniškem podzemlju?  

Ko se za teboj zaprejo železna vrata …

Sprehod po zaprtem delu zapora, kjer v petih bivalnih oddelkih in enem strogo varovanem trenutno biva okoli 500 obsojencev, poteka povsem v nasprotju s pričakovanji. Naša štiričlanska ekipa tja vstopi v spremstvu enega pravosodnega policista. Na vprašanje, ali je to dovolj, saj smo v tem trenutku že na dvorišču med obsojenci, pojasni, da ni nobene nevarnosti. Pravosodni policisti pri svojem delu okoli pasu nosijo lisice in plinski razpršilec, ne pa tudi pištole, saj je to varnostno sporno. Jo pa vzamejo s seboj izven zapora, ko obsojence peljejo npr. na sodišče.  

Ne v oranžne, kot jih poznamo iz filmov, pač pa v rjavkaste uniforme oblečene obsojence na dvorišču bi zlahka zamenjali za povsem običajne delavce, ki tam pač nekaj popravljajo. Med vrtnarjenjem in drugimi opravili, namenjeni na delo, kosilo, v knjižnico ali na fitnes, nas radovedno opazujejo in vljudno pozdravljajo. "Če se do njih vedeš spoštljivo, enak odnos v večini primerov dobiš tudi nazaj," pojasni naš spremljevalec. Ob tej priložnosti izvemo tudi, da pravosodni policisti vse obsojence v zaporu vikajo in obratno.  

Najdlje, že sedemnajsto leto, kazen na Dobu prestaja Jožef Kovač, ki je bil zaradi umora podjetnika iz Tržiča novembra 1999 obsojen na 30 let zapora. Po mnenju sodišča se je umor zgodil na posebno grozovit način, saj so on in še trije storilci podjetnika ugrabili, ga odpeljali v hišo v Savljah in od njega zahtevali, da jim plača milijon nemških mark. Ko so ugotovili, da denarja nima, so ga v strahu, da jih bo prijavil policiji, z zavezanimi očmi pripeljali do brega Save, ga obtežili z betonskimi bloki in pahnili v reko. Podjetnika, ki se je poskušal rešiti, je Kovač držal pod vodo toliko časa, da se je utopil.

Strogo varovan oddelek za nevarne storilce

Sprehodimo se mimo menze, igrišča za košarko in dveh novih, z veliko železja obdanih oddelkov, ki sta se začela uporabljati v letu 2011. Obsojenci so v oddelke sicer nameščeni heterogeno, ne glede na vrsto kaznivih dejanj, ki so jih storili. Le v prvem oddelku, najstarejši stavbi na levi, ki ima poleg rešetk na oknih tudi mrežo, so tisti, ki so nevarni, ogroženi, begosumni ali huje moteči za druge. Tam so tako tudi morilci otrok, posiljevalci in pedofili, ki so najbolj osovraženi med drugimi obsojenci. Iz varnostnih razlogov so ves čas so ločeni od ostalih, zunaj so lahko po dve uri na dan.

Naš sprehod mimo te stavbe, ki je za ženski spol od vsega še najbolj neprijeten del, pospremi nekaj žvižgov. Na koncu stoji kantina, kjer si obsojenci lahko kaj kupijo (sicer dnevno dobijo tri obroke, obvezno je samo kosilo), mimo katere se lagodno sprehodi mačka. "So domače živali dovoljene?" se pošalimo in pojasnijo nam, da je na vrtu res nekaj prostoživečih, da so cepljene in sterilizirane.

Ogledamo si še nadzorno sobo v 5. oddelku, v kateri dva pravosodna policista prek kamer spremljata dogajanje. Vse kamere v zaporu so sicer na vidnih mestih – v hodnikih in skupnih prostorih, ne pa tudi v sobah in sanitarijah. Da jih pristojni ne bo mogli zaznati, prav tam in v mrtvih kotih, ki jih imajo obsojenci dodobra naštudirane, najpogosteje prihaja do nasilja in nedovoljenih interakcij med njimi.

Fizičnega nasilja na Dobu sicer ni veliko, največ je psihičnega in verbalnega, v preteklosti smo zabeležili tudi primere spolnega, pojasni vodja 5. oddelka Danijel Prevolšek. Do verbalnih spopadov po njegovih besedah največkrat pripelje raznolikost karakterjev v skupinskih sobah, kjer se za prevlado bori tudi do 13 oseb. A to ni najhuje. Največja težava v zaporu je prekupčevanje s tableti, saj je ogromno obsojencev na zdravstveno določenih terapijah. "Prekupčevanje ter izposoja telefonov in modemov pripeljejo do zadolževanja, izsiljevanja in izterjav. Obresti v zaporu so namreč oderuške – če ti nekdo posodi pet evrov, je to naslednji teden lahko že deset, čez dva pa dvajset evrov," pojasni. Tistega, ki ne more vrniti denarja, prisilijo, da jim odstopi svojo predpisano terapijo ali v zapor vnese kakšno prepovedano stvar. Ker med zaporniki tožarjenje ni sprejemljivo, se pogosto zgodi, da pristojni o takšnih primerih niso obveščeni. "Marsikdo nam kaj zataji, ker se boji. Če težavo pravočasno zaznamo, jo lahko odpravimo, pogosto pa zanjo izvemo prepozno, ko že pride do konflikta."

24 ur na dan razmišljajo, kako bi kaj spravili v zapor

Pomembno področje, s katerim se ukvarja varnostna služba, je tudi zaporniško podzemlje. Kakšna je hierarhija, kdo ga vodi? "Za obsojence, ki so statusno močni, načeloma vemo. A pogosto jih je težko dobiti, ker imajo svoje ljudi, ki delajo zanje in tako naprej. O teh stvareh vemo kar nekaj. Zavedati pa se morate, da mi ne razmišljamo vsak dan, na kakšen način nas bodo pretentali, oni pa imajo vsak dan 24 ur časa, da razmišljajo o tem, kako bi nas in kako bi v zavod spravili kakšno nedovoljeno stvar," še pravi Prevolšek. To največkrat naredijo v telesnih odprtinah ali jim kdo kaj vrže prek ograje.

"V zadnjem času opažamo porast kemičnih sredstev droge, kot je afgana. Videti je kot hašiš, če se prilepi na čevelj in pada dež izgleda kot blato, zato jo je zelo težko odkriti. Prepovedane snovi zavežejo v kondom ali prst od lateks rokavice, pogoltnejo, si vrvico zavežejo za zob in nato izbruhajo, izločijo z blatom, stvari si potisnejo v anus ali jim jih prinesejo partnerke, pa si jih potem izmenjajo ... Načinov je nešteto in obsojenci so zelo iznajdljivi. Če mi nekaj prekinemo, prerežemo ali najdemo, to še ne pomeni, da oni nimajo že pripravljene druge poti, po kateri bodo to stvar spravili notri. Skoraj nemogoče je, da bi povsem preprečili vnos prepovedanih snovi v zavod ali prekupčevanja znotraj zavoda."

Ob tem je treba omeniti, da so vpogledi pravosodnih policistov v telesne odprtine zakonsko omejeni. Izvedejo se lahko le pod pogojem, da obsojenec na poziv pravosodnega policista samostojno odpre usta in pokaže, če ima kaj v ustih. Če obstaja verjetnost, da v telesu skriva ali prenaša prepovedane psihoaktivne snovi ali druge nedovoljene stvari, lahko obsojenca z odločbo namestijo tudi v samsko sobo s posebno opremo.

Prostor, v katerem obsojenci dobijo priložnost, da si z obiskovalcem izmenjajo nedovoljene snovi, so sobe za obiske. Ti lahko potekajo nadzorovano, nenadzorovano, za steklom, na vrtu ali v zasebni garsonjeri. Še posebej zanimiva je ljubka sobica z otroškimi motivi, namenjena stikom obsojenca z otokom, ki jih odobri sodišče. "Če bi imel obsojenec s svojim otrokom stik, ki ga sicer ne more realizirati, ker mu mi zaradi pomanjkanja kadra ne moremo omogočiti spremstva, v prijaznem prostoru, ki prav nič ne spominja na zapor, bi bila to zanj vsekakor dodatna motivacija. Imeli smo že takšne oblike stikov in si želimo, da bi jih bilo še več. Žal to ni odvisno od nas," pojasni Prevolšek.

Kako je videti ta sobica, kakšni so drugi prostori in kakšna pravila veljajo v njih, si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji in v pripetem videoposnetku!

Niso vsi obsojenci barabe …

Po pogovoru s Prevolškom je jasno, da si tako pravosodni policisti kot strokovni delavci na Dobu, katerih delo bomo predstavili jutri, zavzemajo za to, da bi obsojencem pomagali, jih opolnomočili, da bodo sprejeli odgovornost in naredili spremembo v svojem življenju. A odraslega človeka ni mogoče spremeniti, če si tega sam ne želi, opozarja naš sogovornik. "Niso vsi obsojenci barabe, nekateri so naredili napako ali pa so se nekoč narobe odločili in si želijo spremeniti življenje." Zgodbo enega od njih, 35-letnika, ki čaka na odobritev pogojnega odpusta, vam bomo predstavili v naslednjih dneh.

A za razliko od Petrovca je Prevolšek prepričan, da Slovenija še ni pripravljena na bolj odprt sistem. "Ne samo naše razmišljanje, tudi razmišljanje zaprtih oseb še ni tako daleč, da bi ljudi lahko kar spustili ven, oni pa bi živeli brez novih kaznivih dejanj. Zagotovo pa obstaja določen odstotek obsojencev, ki bi pod dobrim nadzorom svojo kazen lahko prestajali na alternativne načine."

Da se javnost s tem strinja, morda potrjujejo tudi podatki naše ankete v intervjuju s Petrovcem – dva tisoč ljudi je na vprašanje, ali verjamejo v pozitivne učinke bolj sproščenega režima, odgovorilo pritrdilno, skoraj 11.000 pa nikalno.

Opomba URSIKS: "Stališča intervjuvanca ne odražajo uradnih stališč organa, v katerem je zaposlen."