Takrat je okrog Gorice osem do devet partizanskih bataljonov, v katerih je bilo od štiri do pet tisoč borcev, sklenilo obroč okrog Gorice in 11. septembra 1943 krenilo v napad. Oblikovala se je 17 kilometrov dolga goriška fronta, zaradi premoči nemških enot pa so se partizanske enote 25. septembra morale umakniti v Trnovski gozd.
Rop je v svojem govoru povedal, da sta kapitulacija Italije in padec fašistične oblasti septembra 1943 po dveh desetletjih nacionalnega in socialnega zatiranja prinesla veliko navdušenje nad težko pričakovano svobodo. S tem pa je nastalo tudi obsežno svobodno ozemlje od Trsta do Gorice, kakršnega do osvoboditve ni bilo več.
Zbrane je Rop spomnil na pogum mladih ljudi, ki so pod vodstvom narodnoosvobodilnega gibanja razoroževali italijansko vojsko in zaseženo orožje ter ostali material spravljali v zaledje. Poudaril pa je tudi pomen oblikovanja novih partizanskih enot - okoli 30 bataljonov v več brigadah s kakimi 10.000 novimi borci - ki so se oblikovale v tem času, in postavitev temeljev ljudske oblasti ter dejstvo, da so se v boju za skupne ideale, svobodo in socialni napredek prvič v zgodovini združili pripadniki italijanskega in slovenskega naroda.
Predsednik vlade je dejal še, da gre slovenskim, še posebej pa primorskim partizanom zasluga za to, da se je v zapletenih mednarodnih razmerah velik del Slovenskega Primorja priključil novi republiki Sloveniji v takratni Jugoslaviji, zato ostaja goriška fronta eno najsvetlejših dejanj slovenske zgodovine.
V nadaljevanju je spregovoril še o vprašanjih in dilemah današnjega časa ter novih oblikah groženj, ki jih predstavlja mednarodni terorizem, ob zaključku govora pa je izrazil prepričanje, da dolguje Slovenija svojo svobodo plebiscitarnemu soglasju in potrpežljivemu dialogu, in da bo tudi v prihodnje tako.
Praznovanja so se udeležili tako slovenski kot italijanski pohodniki, ki so v Šempeter prišli iz doberdobske in tolminske smeri, po poteh, kjer je fronta potekala.
