Šlo je za skupno dejanje povezave, potem ko je slab mesec pred tem, 19. decembra 1991, slovensko državnost kot edina članica Evropske skupnosti priznala že Nemčija.
Diplomatsko priznanje s strani Evropske skupnosti, predhodnice današnje Evropske unije, ki je bila do slovenske samostojnosti sprva zadržana, je za uveljavitev Slovenije pomenilo dokončen preboj. Postalo je jasno, da je nova država v svetu postala tudi uradno sprejeto dejstvo. Ob močnih nemških prizadevanjih je Evropska skupnost sklep o tem, da bo Slovenijo in Hrvaško uradno priznala 15. januarja 1992, sprejela 16. decembra 1991.
Priznanje se ni zgodilo samo od sebe
Priznanje Slovenije se ni zgodilo samo od sebe, ampak je rezultat prizadevanj slovenske oblasti, podpore zaveznikov in naklonjenih zunanjepolitičnih okoliščin, je ob današnji deseti obletnici priznanja Slovenije s strani Evropske skupnosti (ES) dejal poslanec Nove Slovenije in predsednik prve slovenske demokratične vlade Lojze Peterle. Po njegovem mnenju imajo pri tem največ zaslug tedanji nemški kancler Helmut Kohl, papež Janez Pavel II. ter takratni avstrijski zunanji minister Alois Mock, evropski komisar Hans van den Broek in nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher.
Bistveni dejavniki priznanja na notranjepolitičnem področju so po Peterletovih besedah zmaga Demosa na parlamentarnih volitvah aprila 1990, plebiscit za samostojno Slovenijo in zmaga nad jugoslovansko armado. Premalo so po njegovem mnenju poudarjeni še hitra dinamika reform v Sloveniji, močan pritisk Slovencev po svetu in dejavnost Slovenskih krščanskih demokratov v evropskih združenjih krščansko-demokratskih strank. Kot pomembna zunanjepolitična dejstva pa je nekdanji premier naštel zlom komunizma, združitev Nemčije in demokrščansko-konservativno večino v Evropskem svetu.
