Deklaracija o suverenosti države RS, ki jo je podpisal takratni predsednik skupščine France Bučar, je imela šest členov, v njej pa je med drugim zapisano, da je bila sprejeta in razglašena skladno z voljo vseh političnih strank in poslanskih skupin, ki so zastopane v skupščini RS; ta jo je sprejela in razglasila na skupni seji vseh zborov (družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela) 2. julija 1990. Deklaracija med drugim navaja, da skupščina RS razglaša suverenost R Slovenije izhajajoč iz pravice slovenskega naroda do samoodločbe in v skladu z amandmaji k ustavi RS ter z določbami Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.
V deklaraciji je bilo še zapisano, da politični, gospodarski in pravni sistem Slovenije temelji na ustavi in zakonih RS. Ustava SFRJ, zvezni zakoni in drugi zvezni predpisi veljajo na območju RS, če niso v nasprotju z ustavo in slovenskimi zakoni. Deklaracija je še določala, da morajo v skladu z načelom državne suverenosti in z načelom primarnosti ustave in zakonov R Slovenije republiški organi in organizacije zagotavljati, da bodo tudi vsi zvezni organi in organizacije na območju RS poslovali v skladu z veljavnim pravnim redom v RS. Poleg tega skupščina RS z ustavnim zakonom določa, kateri zvezni predpisi se na območju RS ne uporabljajo, ker so v nasprotju z njeno ustavo in zakoni. Zakoni, ki jih skupščina SFRJ sprejme po sprejemu te deklaracije, veljajo za območje RS, če k njim izreče soglasje tudi slovenska skupščina. Ta bo izvedla predpisan postopek za sprejem nove slovenske ustave v roku enega leta, je bilo še zapisano v omenjeni deklaraciji.
Slovenija je nato z ustavnimi spremembami 28. septembra 1990 odpravila vrsto zveznih zakonov in prevzela poveljstvo nad slovensko teritorialno obrambo.
