Oboroževalna tekma na Balkanu: poligon interesov velikih sil

Pred nekaj dnevi je na letališču Batajnica blizu Beograda pristalo transportno letalo zračno-vesoljskih sil Ruske federacije. Prav poseben tovor je bil ena od ključnih komponent vojaške vaje 'Slovanski ščit 2019', v kateri se usposabljajo srbske in ruske enote. Gre za protiletalski sistem S-400. "Bil sem na njihovih letališčih, vendar česa takšnega še nikoli nisem videl. Ko berete o tem v medijih, mislite, da je nemogoče. Zdi se, kot da je bajka, ampak to je resnica," je bil po simulaciji letalskega napad na Srbijo osupel predsednik Aleksandar Vučić. S-400 je namreč v petih minutah uničil 14 ciljev v zraku. S tem sistemom, tako Vučić, si nihče ne bi upal napasti Srbije, kot se je to zgodilo leta 1999.

A Srbija je v resnici od 'velikega ruskega brata' dobila le maketo S-400. Država si namreč tako napredne vojne tehnike ne more privoščiti, kar javno priznava tudi Vučić. Kljub temu pa je srbska protiletalska obramba okrepljena s samovoznim raketnim in topovskim sistemom Pancir S. Srbija je sicer v zadnjem času prejela nekaj ruskega orožja (med drugim tudi lovce MiG-29), ki je okrepilo obrambno sposobnost njenih oboroženih sil, vendar še zdaleč ni edina država v regiji, ki povečuje svoje vojaške sposobnosti. Kajti, ko govorimo o oboroževanju Srbije, ne moremo mimo Hrvaške in konteksta dogodkov 20. stoletja na Balkanu, poudarja Jelena Juvan, predavateljica in strokovnjakinja za evropsko varnostno in obrambno politiko s Fakultete za družbene vede.

Tako Srbija kot Hrvaška se že zadnjih nekaj let vsaj posredno merita v opremljanju vojske. Hrvati pri tem bolj zaupajo zahodnim proizvajalcem, Srbi vzhodnim. Vmes stoji notranje razdeljena Bosna in Hercegovina. Trenja interesov povzročajo iskre tudi v Makedoniji. Tako se v balkanskem mikrokozmosu zrcalijo 'velike igre' na svetovni šahovski tabli, kjer poteka oboroževalna tekma. Tako je rast izdatkov za obrambo na Balkanu neposredno povezana z rastjo vojaških proračunov treh globalnih velikanov: ZDA, Rusije in Kitajske.

Balkanske države: zastopnice interesov velikih sil

Iz balkanskega soda dejansko niso nikoli izpraznili vsega smodnika. Ravno nasprotno, z dobavo orožja je njegova vsebina le bližje pokrovu. Na tem območju Evrope svoje niti, poleg 'velikih treh', pletejo tudi Nemčija, Italija in Vatikan, Francija, Turčija in celo Savdska Arabija, ki v zadnjem času veliko vlaga v BiH, zaradi česar jo mnogi obtožujejo radikalizacije Bošnjakov. Kot meni strokovnjakinja za varnostno in obrambno politiko, so posamezne velesile in večje države izbrale balkanske države za zastopnice svojih interesov v regiji. Po njenem mnenju gre za vojno, a z drugimi sredstvi. "Savdska Arabija širi svoj vpliv z vlaganjem velikih finančnih sredstev v verske objekte, izobraževalne institucije (npr. knjižnica Univerze v Sarajevu), pomaga pri nakupu oborožitvenih sistemov za bosansko vojsko. Posledica tega je povečanje prepada in socialnih razlik do drugih dveh etničnih skupin v BiH, do bosanskih Srbov in bosanskih Hrvatov, ki ne dobivajo tolikšnih finančnih injekcij iz tujine. To pa lahko krepi nezadovoljstvo in zamere, ki so etnično utemeljene. Razlikovanje na osnovi nacionalnosti pa v BiH ni nikoli pomenilo nič dobrega."

V Srbiji je poleg Rusije močno prisotna tudi Kitajska. V Beogradu že od septembra patruljirajo srbski in kitajski policisti. Družne patrulje naj bi sčasoma uvedli tudi v drugih večjih mestih. Srbske oblasti so ta 'fenomen' pojasnile z razlago, da bodo s tem kitajskim turistom zagotovili večjo varnost. Juvanova izpostavlja tudi kitajsko partnerstvo pri gradnji 5G omrežja in izvajanju 'Safe City' projekta, ki uvaja uporabo sporne tehnologije za prepoznavo obrazov.

Hrvaški korak proti zahodu in speči nacionalizem

Hrvaška je s članstvom v EU in zvezi NATO naredila korak proti zahodu, na nakup novih oborožitvenih sistemov pa najbolj vpliva članstvo v zavezništvu. Zato je popolnoma logično, da se kupujejo orožja in sistemi, kot jih uporabljajo druge članice Nata, pojasnjuje Jelena Juvan. Na drugi strani Srbija v Rusiji vidi tradicionalno največjega zaveznika. "Rusija v Srbiji vidi ključnega akterja na Balkanskem polotoku kot del njene interesne sfere v tem delu sveta. Balkanski polotok je strateško pomemben, s članstvom Črne gore, Romunije in Bolgarije v Natu, pa se je rusko interesno območje zmanjšalo bolj ali manj samo na Srbijo. Makedonija oziroma Severna Makedonija pa že ves čas kaže zelo jasne težnje k polnopravnemu članstvu v zvezi Nato," geopolitično shemo na Balkanu pojasnjuje predavateljica s FDV.

Ker stvari, še posebej v mednarodni politiki, skoraj nikoli niso binarne, in gre pogosto za razpršeno delovanje zunanjih in notranjih dejavnikov, ne gre pri dvigovanju napetosti na Balkanu s prstom kazati le na velike sile. Gre namreč za prostor, ki je bil, predvsem v 20. stoletju, močno prežet z utrjevanji nacionalnih identitet in posledičnimi izbruhi nacionalizma. Juvanova izpostavlja dogodke na Hrvaškem, kjer v zadnjih letih nacionalizem, ki pronica skozi izjave nekaterih politikov, in težave pri uveljavljanju manjšinskih pravic, kot je na primer uporaba cirilice, dokazujejo, da nacionalno sovraštvo, ki je bila glavna gonilna sila vojne 1991–1995, "nikakor ni mrtvo in verjetno tudi ni potrebno veliko, da bi se ga znova obudilo". Slabe socialne razmere in nezadovoljstvo prebivalstva, ki se odraža tudi v množičnem odseljevanju v tujino, sta sicer »idealna« pogoja za razrast nevarnih idej in, kot pravi Jelena Juvan, dva od dokazanih predpogojev za začetek vojn.

Na drugi strani se Srbija še vedno spopada z dediščino destruktivne nacionalistične politike iz konca osemdesetih in devetdesetih let. Vladajoča Vučićeva nomenklatura se nikoli ni povsem distancirala od nekaterih idej, morda tudi zato, ker gre za dolg in boleč proces. Vseeno pa se Srbija zaveda, da mora zavoljo prepotrebnega sodelovanja v mednarodnih integracijah brzdati nekatere apetite. Tako je pred časom razglasila nevtralnost, v kar pa mnogi, zaradi srbskega zavezništva z Rusijo, dvomijo. Doc. dr. Jelena Juvan meni, da bo čas pokazal, kaj pomeni takšna opredelitev Srbije. "Za zdaj gre bolj za politični statement, namenjen Rusiji, in zagotovilo ruskim oblastem, da Srbija ne bo postala članica Nata."

Hude notranje težave ima tudi Bosna in Hercegovina, kjer daytonski mirovni sporazum ni odpravil posledic vojne in krivic. "Sporazum je prinesel konec vojnega nasilja, zamrznil vojna osvajanja na terenu ter dejansko legaliziral etnično čiščenje vseh strani. To je recept za novo vojno oz. vojne," meni Juvanova. Pozivi mednarodne skupnosti po spremembi določil mirovnega sporazuma vedno znova naletijo na gluha ušesa. Ti klici k reviziji ureditve BiH predvsem ne ustrezajo Republiki Srbski, ki je praktično država v državi. "Zdi se, da se z razmerami v BiH nihče noče resno ukvarjati. Na videz je regija stabilna, če stabilnost razumemo zgolj kot odsotnost uporabe vojaške sile. Dejansko pa je ta stabilnost zelo krhka."

Albanski faktor: Kosovo in Severna Makedonija

Ob težavah postdaytonske ureditve odnosov med Srbijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino v kotlu brbota še albansko vprašanje, ki zajema teritorije Kosova, Severne Makedonije, delno pa tudi 'ožje' Srbije in vzhoda Črne gore. Albanci so konec devetdesetih let vsaj delno, pod sponzorstvom Združenih držav Amerike, uspeli udejanjiti nekatere nacionalne cilje. Kljub temu kosovsko vprašanje še vedno ostaja odprto. V zadnjem času se pojavljajo ideje in ugibanja o delitvi Kosova. Šepet o tem je moč slišati celo v krogih blizu srbskemu vrhu.

Rešitev vprašanja Kosova je eden od pogojev, ki jih je Evropska unija postavila Srbiji za članstvo v Evropski uniji. Kljub prizadevanjem pa prihaja do incidentov, ki dokazujejo, kako zelo nestabilne so razmere in tudi, kako težko rešljive so. "Dejstvo, da Kosovo kot država ni doseglo širšega mednarodnega priznanja in da nekatere države priznanje celo umikajo, tudi ne prispeva k rešitvi razmer," meni Juvanova in dodaja, da je v luči teh razmer treba obravnavati tudi vprašanje Severne Makedonije, oziroma njenega zahodnega dela z večinskim albanskim prebivalstvom. "Nacionalistične težnje po Veliki Albaniji oz. združitvi Albanije s Kosovom in zahodnim delom Makedonije, niso v celoti zamrle."

Slovenija in možnost zaostrovanja razmer v prihodnosti

Ob tem se zastavlja vprašanje, kako oboroževanje Srbije in Hrvaške vpliva na Slovenijo? Čeprav lahko branje o napenjanju mišic v ožji soseščini morda povzroči nelagodje in sproži slabe spomine, je slovenska vojaška realnost odmaknjena od dogajanj. Jelena Juvan poudarja, da ima Slovenija na področju oboroževanja in kadrovanja pripadnikov Slovenske vojske preveč težav sama s sabo, da bi se bila sploh sposobna ukvarjati s tem, kar počneta Srbija in Hrvaška. "Nekih neposrednih vplivov, da bi zaradi tega pri nas povečali delež proračuna za obrambo ali kaj podobnega, ni čutiti."

Se pa stvari lahko hitro spremenijo, opozarja strokovnjakinja. Nerazrešen konflikt na ozemlju Bosne in Hercegovine, ki je postal latenten, razmere na Kosovu, odnosi med Srbijo, Kosovom in Albanijo. Tukaj so tudi ozemeljski spori Hrvaške s sosednjimi državami. "Kot je zgodovina že večkrat dokazala, zadostuje že samo en posameznik, ki zna zaigrati na pravo struno nacionalizma’ in mobilizirati množice. Dogodki med letoma 1991–1995 so dokaz."