Obrambni izzivi Evropske unije

To nedvomno ne velja samo za Vladimirja Putina. Prav tako vse glasnejše rožljanje z jedrskim orožjem v zadnjih 15 letih ne obeta dobrih možnosti za mir; jedrsko orožje je vedno občutljiva tematika, ne le za voditelje z velikim egom, temveč tudi zaradi tehnoloških napak, ki bi lahko ogrozile obstoj človeške vrste na tej Zemlji. Če k temu dodamo kibernetske napade, biološka orožja in bojne robote, potem je jasno, da nas lahko v naslednjih desetletjih doletijo izjemno težki izzivi.

Kje je tukaj mesto za Evropsko unijo? Na nek način je EU videti hkrati kot relikt nekega drugega obdobja in edina obstoječa vizija boljše prihodnosti. Miroljubna 90. leta (z izjemo držav naslednic bivše Jugoslavije in nekaterih naslednic Sovjetske zveze, pri čemer obe regiji predstavljata obrobje Evrope), ko se je EU na veličasten in pompozen način uspela predstaviti kot krovni simbol Evrope brez blokovske delitve, in na nek način 2000. do pričetka velike gospodarske krize so danes zgodovina.  Redkokdo pričakuje, da bo za čas svojega življenja dočakal enotno evropsko federacijo. Prav tako so vse bolj (sicer malo manj) pozabljena krizna leta med 2009 in 2014, ko je EU prišla na rob gospodarskega kolapsa. Koliko se je EU in njena centralna banka naučila od tistih let, ni tema te kolumne; poanta je, da v primerjavi z recimo 2012, ko smo bili vsakodnevno preplavljeni z novicami o prihajajočem kolapsu Grčije, Španije in Portugalske, o gospodarskih razlikah v EU slišimo bore malo. Zmanjšale so se celo tenzije med državami članicami glede beguncev in migrantov, kot tudi novice o tragikomičnem karnevalu po imenu Brexit. Čeprav so nestrpnosti med Budimpešto in Varšavo na eni strani ter Brusljem na drugi še vedno prisotne, lahko vseeno trdimo, da je njihov obseg manjši kot kadarkoli prej. Evropska unija se je prikazala kot stabilna, več ali manj enotna in, popolnoma jasno, boljša od katerekoli alternative.

Vojna v Ukrajini je bila glavni dogodek leta 2022 in z njo se ni oz. se ne more kosati nobena druga evropska tema. Ko govorijo topovi, ostali glasovi utihnejo; stara modrost z večnim rokom trajanja. Priznati je treba, da je evropski politični vrh, z Ursulo von der Leyen in Charlesom Michelom na vrhu, to dejstvo spoznal skoraj takoj in oral ledino glede odziva mednarodne skupnosti na rusko agresijo. Direktne in ostre sankcije na rusko gospodarstvo in ruski politični vrh postopoma dosegajo svoje ter imajo resen vpliv ne le na vodenje ruske kampanje v vzhodni Ukrajini, temveč na samo delovanje ruskega državnega aparata. Prav tako je bruseljski politični vrh uspel skupaj z državami članicami skoordinirati zelo uspešno obrambo proti morebitni energetski krizi zaradi izpada uvoza ruske nafte in zemeljskega plina. S pomočjo ene najmilejših zim sploh se je vseevropsko kopičenje energetskih rezerv izkazalo kot zelo uspešno, s čimer se je odvrnilo eno izmed glavnih orožij Putinovega režima.

Evropska unija se je pokazala kot močan in stabilen mednarodni politični igralec. Vprašanje je, ali lahko to ponovi? Po resnici povedano, pri ukrajinski krizi se je bilo težko opredeliti napačno: ruski napad je očitna kršitev mednarodnega prava, kar je obsodila tudi velika večina evropske javnosti. Putinova poteza je eden od največjih avtogolov svetovne diplomacije v zadnjih 100 letih in drugim ekipam, med njimi evropski, Rusiji ni bilo težko zabiti kakšen gol več. 

Medevropske tenzije so, kar se tiče obrambe, še vedno prisotne, čeprav pod krinko; zaupanje držav članic Vzhodne in Srednje Evrope v pripravljenost Nemčije, Francije in drugih držav Zahodne Evrope, da jih branijo pred Rusijo, ostaja nizko, medtem ko je zaupanje v ZDA in vse bolj tudi Veliko Britanijo veliko višje. Oborožene sile držav članic so se deloma proslavile in deloma osramotile; vojni sistemi, kot so npr. nemški sistemi protizračne obrambe Gepard in francoske havbice Caesar, so se izkazali kot veliko kvalitetnejši od ruskih različic. Težava je v tem, da teh sistemov ni dovolj, da bi z njimi lahko na dolgi rok efektivno obranili državni teritorij; njihova proizvodnja in transport sta prav tako izredno draga. Kot zastarel in idealističen se je izkazal sistem manjše profesionalne vojske brez naborništva; zelo pomembno vlogo v uspešni obrambi Ukrajine so imele enote domačih teritorialnih straž, s katerimi se je ohranil nadzor nad ozemljem pred rusko vojsko, ki je sama ukrajinsko mejo prestopila kot manjša profesionalna vojska in ne kot val mobiliziranih vojnih obveznikov. Kako bodo države članice v naslednjih letih sprejele to lekcijo ob spoštovanju določil NATO, je še neznano.

Obrambni segment, kjer so Rusi bili in ostali močni, EU pa šibka, je kibernetska obramba. Veliko priljubljenost IT-sektorja v Rusiji in rusko govorečih območjih sta ruska vojska in država močno izkoristili; večina velikih organiziranih kibernetskih napadov od 2007 je izvirala iz Rusije. Moč kibernetskega sektorja je vse bolj in bolj prepoznana tudi v ZDA, Kitajski, Izraelu, Indiji, Pakistanu in Iranu, medtem ko je EU tukaj precej zaostala. Glede na izjave, kot jo je podala Angela Merkel v 2010, da je za vse nas internet neka nova dežela, ni bilo pričakovati kaj boljšega. ENISA, evropska agencija za borbo proti spletnemu kriminalu, ni bila in ni med pomembnejšimi evropskimi organi za razliko od njene različice za fizično obrambo, FRONTEX. Boj proti kibernetskim nevarnostim na evropski ravni torej poteka primarno na podlagi iniciativ posameznih držav članic.

Kaj torej storiti? Organizacija, ki je bila ustvarjena kot zagotovilo in veleposlanik miru v svetu brez vojn in nasilja, se mora pripraviti na svet poln vojn in nasilja. Kako se razlikovati od drugih igralcev v tej igri? Edina pot je biti realističen, vendar ohraniti idealistično noto: oborožiti se in se zavarovati, vendar vedno spodbujati mirno reševanje sporov in spoštovanje mednarodnega prava. EU je nastala na podlagi mednarodnega prava; v svetu, kjer to postane le črka na papirju, je njen obstoj nelogičen in nesmiseln. EU mora biti glas miru in stabilnosti, glas zmernosti in pogovora. Hkrati mora, predvsem glede morebitnih novih članic in zaveznic (Zahodni Balkan, Kavkaz, Ukrajina, Turčija), biti zvesta načelu korenčka; dostop do evropskega tržišča kot najpomembnejšega pozitivnega faktorja za prijateljstvo in dobre odnose z Unijo. Evropske vrednote ne smejo biti pozabljene in ne smejo postati samo politična floskula. Rek starega Rima Si vis pacem, para bellum (če želiš mir, se pripravi na vojno) je na žalost še vedno realen. Toda bolj realen mora biti Si vis pacem, para bellum et mane apud te vera (če želiš mir, se pripravi na vojno in ostani zvest sebi).