Obsojenci so lahko tudi čebelarji

Tu je danes odprti del moškega zapora, ki sodi pod zapor na Povšetovi v Ljubljani. Tukaj namestijo tiste z manj hudimi kaznivimi dejanji ali pa zapornike, ki so večji del kazni že prestali in tukaj preživijo zadnje dneve iztekajoče se zaporne kazni.

Na prvi pogled ni mogoče opaziti, da sploh gre za zapor. Že mnogokrat smo se z ekipo peljali v ženski zapor, a stavbe ob vznožju vzpetine tudi sama nisem nikdar opazila in zaznala, da je drugačna, da ne gre za običajno bivališče. Če človek ne vidi table z uradno oznako, da so tu nastanjeni moški, ki so prišli navzkriž z zakonom, bi mirno pomislil, da gre za kakšno domačijo. Glavna stavba je namreč odeta v skrbno negovano zelenje s cvetličnim vrtom, lepo urejeno in čisto okolico, celo dva čebelnjaka sta na trati, na notranjem dvorišču pa bujen vrt z vrtninami. Prav tako tu ne boste videli nobenih rešetk ali zaklenjenih vrat, ograd, žice ... To pomeni, da tisti, ki so tukaj nastanjeni, že dobro vedo, kaj je prav in kaj narobe in to tudi spoštujejo. V kolikor pa jih premami kakšna nedovoljena stvar, jih čaka lahko pot za prave rešetke.

"Približno eno leto sem zunaj. V zaporu sem bil zaradi manjšega kaznivega dejanja, zaradi neke napake v življenju ... Dobil sem štiri mesece. Zapor sicer ni izkušnja, ki bi si jo človek želel v življenju, a ko enkrat pristaneš v zaporu, moraš kazen sprejeti in te dneve čim bolje preživeti," mi zaupa bivši obsojenec, ki pa smo ga obiskali, ker se je v zaporu naučil dejavnosti, ki jo je močno vzljubil – čebelarstva. V odprtem oddelku ljubljanskega zapora, ki je na Igu, imajo namreč že tretje leto obsojenci možnost, da se vključijo v prostovoljno dejavnost čebelarstva. Društvo urbani čebelar prispeva strokovnjaka, ki obsojence učita čebelarjenja. "Ja, moram priznati, da je bilo na začetku pristnega tudi malo strahu, saj nisem vedel, kako se bo to obneslo, ali bomo uspeli vzpostaviti vzajemno zaupanje in začeli dobro sodelovati. Ali bo sploh interes za čebelarstvo, saj je sodelovanje prostovoljno," nam je zaupal predsednik društva Urbani čebelar Gorazd Trušnovec. Vodja te enote zapora Hermina Androjna pa nam je povedala, da je opaziti večjo skrbnost in neko občutenje ter zavedanje med obsojenci, da živimo skupaj z ostalimi živimi bitji. Prav tako so zaprti zelo veseli, ko konec leta dobijo tudi nekaj medu in cvetnega prahu, ki so ga sami pomagali pridobiti.

"Že ta dober občutek, da pridelajo neko lastno hrano, da imajo od začetka do konca nadzor nad njo, tudi ta sam odnos do hrane, medu, cvetnega prahu, ki ga potem sami dobijo kot nagrado ob koncu sezone, jih polni z neko dobro samopodobo," še doda čebelar Trušnovec.

A sodelovanje v projektu tudi pomeni, da v času, ko si zaprt, nekaj počneš. Da nisi le na svoji postelji in šteješ ure in minute do konca kazni. Ko delaš na zraku, čas hitreje in lepše mine, mi zaupa obsojenec, ki je bil ob našem obisku pri izteku svoje kazni. V zaporu je že drugič, vselej zaradi premoženjskih deliktov. "A ne gre za to, da bi kradel na veliko, ampak bolj za preživetje," mi pove obsojenec, ko ga vprašam, zakaj se je znašel v zaporu. Socialna stiska, zatem izguba službe, priložnostna dela in še kakšna priložnost, ki ni bila zakonita, pa človek pride za zapahe ...

"Delo s čebelami je zanimivo, vživiš se. Zanimivo je, kako so pridne ... Ko ljudje rečejo, da si priden kot čebelica ... Zdaj vem, kaj to pomeni," pove 52-letni moški. Želi si pošteno nadaljevati svoje življenje, si najti službo in na zakonit način priti do denarja. Da je pot za dosego ciljev lahko dolga, je že spoznal. Delo s čebelami, kjer je do pridelka dolga pot, pa mu je morda dodalo nekaj potrpežljivosti, ki jo vsak človek potrebuje, ko naleti na kakšne ovire. Da teh ni malo, ko zapustijo zapor, pa bo povedal tudi drugi obsojenec, ki je danes tudi ljubiteljski čebelar.