Obsojenec, ki opravlja družbeno koristno delo: Naučil sem se strpnosti in potrpežljivosti

V svojem okolju se dobro počuti, nesramnih opazk ali pripomb ni deležen nič bolj kot drugi v vsakdanjem življenju, pripoveduje naš sogovornik, ki je želel ostati anonimen. S sodelavci se dobro razume, nikoli ni čutil nobene napetosti, saj tudi ni prvi obsojenec, ki so ga sprejeli medse. 

V vzgojno varstvenem centru varovancem pomaga pri hišnih opravilih in v kuhinji, z njimi se tudi uči. "Pomagamo jim živeti čim bolj samostojno, po njihovih zmožnostih. Delo je lepo, vsak dan je drugačen," opisuje. Podrobnosti o sebi in kaznivem dejanju, ki ga je storil, ljudem ne govori, saj meni, da po tem ni nobene potrebe. 

Na vprašanje, ali ga je ta izkušnja česa naučila, odgovori: "Naučil sem se strpnosti in potrpežljivosti, tudi kuhanja za več ljudi hkrati. Delo z ljudmi s posebnimi potrebami te spodbudi, da se tudi sam umiriš in postaneš bolj potrpežljiv. Dejansko se moraš navaditi na bolj umirjen slog preživljanja časa." 

Vsi, ki ga spremljajo na poti rehabilitacije, mu pomagajo in se trudijo po najboljših močeh, pravi. Če bo lahko, bo v vzgojno varstvenem centru delal tudi po odsluženi kazni, želi si le, da v manjšem obsegu. "Na te ljudi se z lahkoto navadiš. Na njihovo neposrednost in iskrenost. Pri tem delu spoznaš, da je potrebno samo zdravje, vse ostalo se da rešiti," še pove. 

Probacija – priložnost za človeka, da se spremeni 

Delo v splošno korist, ki ga opravlja naš sogovornik, je ena od skupnostnih sankcij oz. alternativnih oblik prestajanja zaporne kazni, nad katero bdi Uprava za probacijo. "Ko greš v zapor, ljudje opazijo, da te ni. Če si vključen v skupnostne sankcije, pa si doma, ljudje te videvajo, s teboj komunicirajo, zato je stigma veliko manjša," pojasnjuje direktorica Danijela Mrhar Prelić, ki meni, da bi zapor moral biti 'ultima ratio' (zadnja možnost). 

Osebe dejanja, ki so jih storile, po njenih besedah utemeljujejo ali upravičujejo na različne načine. "Če govorimo o kaznivih dejanjih, je vse odvisno od tega, ali dejanje priznajo ali ne. Pri teh, ki ga priznajo in do njega razvijejo kritičen odnos, lahko skozi proces dela opaziš obžalovanje. Potem imaš skupino oseb, ki dejanje priznajo, a ga minimalizirajo, v smislu, pa saj ni bilo tako hudo. Imaš kategorijo oseb, ki kaznivo dejanje normalizirajo, češ da je tako edino pravilno, pa tudi osebe, ki dejanje absolutno zanikajo in so vsi drugi krivi, da so ga naredili. V katero smer oseba razvije ta odnos, pa je odvisno od njene osebnostne strukture."  

Nesporno je, doda, da bo vedno del populacije, ki nikoli ne bo spremenil svojega vedenja, je pa tudi del populacije, ki lahko skozi način prestajanja zaporne kazni svoje vedenje spremeni – bodisi skozi probacijo ali med prestajanjem kazni zapora. Probacija je torej izjemnega pomena za osebo, ki je vanjo vključena – od začetka, ko svetovalec zanjo izdela osebni načrt, skozi pogovore in osebne stike, ki jih imata, pa vse do nadzora njenega izpolnjevanja obveznosti in dolžnosti. 

850 izvajalcev sankcij, ki ne opravljajo profitne dejavnosti 

Osebe, ki so vključene v probacijo, morajo naloge in obveznosti, ki so jim naložene, izvrševati pri t. i. izvajalcih sankcij. Za izvrševanje dela v splošno korist ima Uprava za probacijo trenutno sklenjenih dobrih 850 sporazumov z nevladnimi  in humanitarnimi organizacijami ter drugimi organizacijami, ki ne opravljajo profitnih dejavnosti, če pa jih že, so te v javnem interesu (npr. komunala). 

Razmerje je takšno, da dve uri dela nadomestita en dan zapora, v prekrškovnih zadevah pa je ura vredna 10 evrov, tako da se globo v višini najmanj 300 evrov da oddelati s 30 urami. Vsem, ki se jim to zdi veliko, Mrhar Prelićeva odgovarja: "Praviloma je to oseba, ki nima prihodka, torej tega denarja nimamo kje vzeti. Globa pa je globa. Kaj je potem bolje – da država tega denarja sploh ne dobi ali da ima vsaj lokalna skupnost nekaj od tega?"

Nadzor: zakaj v Sloveniji ne uporabljamo elektronskih zapestnic? 

Da kazen doseže svoj namen, mora Uprava za probacijo poleg strokovne obravnave teh oseb izvajati tudi nadzor. Ta je najbolj trpel leta 2018, ko so bili kadrovsko podhranjeni, zdaj so se razmere izboljšale, zato se je intenziviralo tudi njihovo delo na terenu. 

Po zakonu o probaciji je v prvih štirih mesecih osebni stik obvezen najmanj dvakrat na mesec, po tem obdobju pa najmanj enkrat na mesec, izvaja pa se v obliki individualnega razgovora. Svetovalec in oseba se dogovorita, kako bosta imela osebne stike, hkrati pa se lahko dogovorita tudi o drugih neosebnih stikih (telefonski, elektronski, pisni ...). Če svetovalec oceni, da obstaja več možnosti za manipulacije, bo šel večkrat na teren. Nadzor na terenu zaradi varnosti vedno izvajata dva svetovalca, enako tudi pri hišnem zaporu, tam, kjer se že poznajo in ko je to utečeno, pa nadzor lahko opravlja samo eden. 

Neposrednih fizičnih napadov sicer še ni bilo, pravi Mrhar Prelićeva, so pa bile napete, težke situacije in grožnje. "Takrat so zelo pomembne samozaščitne reakcije zaposlenih, torej, da znajo pravilno zapustiti prostor, da pokličejo na pomoč sodelavca ..." 

Svetovalci, ki delajo z osebami v probaciji, so večinoma socialni delavci, socialni pedagogi, pedagogi, psihologi, tudi pravniki in varstvoslovci. "Vsi, ki opravljamo ta poklic, imamo ozaveščeno, da imamo na drugi strani populacijo, za katero je vedno značilna ena stvar – nepredvidljivost vedenja. To je alarm, ki praktično spi s teboj. In kot strokovnjak ozavestiš tudi, da se mnoga vedenja da brez težav obvladati s povsem preprostimi komunikacijskimi veščinami, z mirnostjo, spoštljivostjo, jasno komunikacijo, izogibanjem negativnosti ..., in to so veščine, ki jih razvijaš skozi svoje delo."

Zakaj pa za izvajanje nadzora v Sloveniji ne uporabljamo elektronskih zapestnic? Po besedah naše sogovornice sta razloga dva. "Prvi je v tem, da teh zapestnic ne bi potrebovala samo probacija, pač pa tudi policija, sploh v primeru nadzora hišnega pripora in pogojne obsodbe z varnostnim nadzorstvom pri prepovedi približevanja žrtvi. To bi v praksi pomenilo medinstitucionalno povezovanje in bi bilo smiselno to narediti celovito." Drugi razlog pa je strokovna dilema. "Nadzor ni to, da potrkaš na vrata in vidiš, da je oseba doma, se obrneš in greš. Nadzor pomeni tudi pogovor z osebo, da greš v izvajalsko organizacijo in tam preveriš, ali dela. Se z njo pogovoriš, vprašaš, kako se počuti, kako je sprejeta, se pogovoriš tudi z njenim mentorjem … Elektronska zapestnica je torej dober pripomoček zgolj in samo v primeru, ko je ta pripomoček nadgradnja neke strokovne obravnave. Če ti elektronsko zapestnico uporabljaš samo zato, da boš sledil človeku, se pa z njim ne ukvarjaš, potem je to strokovno gledano popolnoma predraga in nepotrebna investicija. Elektronska zapestnica ne more in ne sme zamenjati človeškega strokovnega stika," pojasni. 

'Korak, ki se nam zdi majhen, je za nekoga lahko zelo velik' 

Izvajalci sankcij v večini primerov sporočajo, da so osebe, ki delajo pri njih, zanesljive, da delo dobro opravljajo, tudi nekaj zaposlitev je že bilo, ker so se izkazale za zaupanja vredne. Kar je za nekoga, ki je prekršil zakon, zagotovo velik napredek. 

"Napredek je pravzaprav vsako ozaveščanje posledic dejanja, ko oseba začne delati na sebi, razvijati delovne navade in odpravljati težave, ki so jo pripeljale v dano situacijo ... Nekaj, kar se nam zdi majhen korak, je za te osebe lahko ogromen korak," še pove Mrhar Prelićeva. 

In besede podkrepi s številkami: lani so imele osebe v probaciji naloženih skoraj pol milijona ur dela v splošno korist. 77,5 odstotka jih je v celoti opravilo svoje obveznosti. Pri 14,5 odstotkih je bil postopek ustavljen (plačilo ali izterjatev globe). To pomeni, da je bilo uspešno zaključenih kar 92 odstotkov vseh nalog. "To je številka, ki nas uvršča v sam vrh evropskih držav," zaključi naša sogovornica.