V preteklem tednu smo se pogovarjali z našimi dijaki in študenti, ki jim pomagamo s Štipendijami iskrice, nekateri izmed njih so vključeni tudi v program Botrstvo v Sloveniji. Slišali smo najrazličnejše zgodbe, nekatere izmed njih so bile srečne in navdihujoče, druge žal težke in srce parajoče. Še posebej nas je presunila izpoved Nike, srednješolke s sestrico in bratcem. Ti so letos po težki bolezni izgubili očeta in jih je življenje postavilo na veliko preizkušnjo.
Smrt najbližjega, posebej starša, otroka izredno prizadene in z žalovanjem se sooča drugače, kot odrasli. Ob tem se znajde v povsem novi, zanj do tedaj tuji situaciji, z intenzivnimi čustvi, ki jih s seboj prinese žalovanje. Pogosto se za nekaj časa spremeni tudi otrokovo vedenje in lahko se spremeni tudi njegovo dojemanje šole in šolskih obveznosti. Odrasli se moramo zavedati, da otrok tako težko izgubo doživlja bistveno drugače, zato jo tudi težje osmisli znotraj njegovega spektra znanj in čustvene inteligence, ne glede na predhodne situacije, ki morda tudi že pred tem niso bile najlažje. Pogosto se ob smrti ali bolezni enega od staršev spremeni tudi vloga otrok znotraj družine. Starejši otroci zato od starša začnejo prevzemati skrbstveno vlogo za mlajše sorojence in razna gospodinjska dela. Na ta način so se njihovo otroštvo skrajša in prezgodaj se znajdejo v zahtevnem svetu odraslih.
Tudi pri Niki in njenih dveh mlajših sorojencih so se po smrti očeta pojavile težave v šoli, ki so se odražale v upadu učnega uspeha, ki je bil pred tem uspešnejši. Težave njene družine so se začele z očetovo boleznijo, takrat je družina zdrsnila v revščino. Nika je prevzemala vedno več gospodinjskih opravil in ob tem še skrbela za učenje mlajših sorojencev. Svoje šolske obveznosti je tako opravljala ponoči. Pred prihodom novice o očetovi bolezni, so otroci od staršev dobivali vso potrebno pozornost in razumevanje ter spodbudo od doseganju dobrih učnih uspehov, a stvari so se nato začele spreminjati. Starša sta zaradi lastne stiske, ki sta jo prinesli revščina in bolezen, začela stisko prenašati tudi na otroke. Ti so z njune strani dobivali vedno manj pozornosti in topline ter so bili prepuščeni sami sebi. Otroci tudi ob koncu šolskega leta, ko so domov prinesli spričevala z lepimi uspehi niso več pričakovali tistega malega slavja, ki si ga vsak otrok ob koncu šolskega leta zasluži. Po smrti očeta pa se je situacija v družini le še poslabšala.
Težke življenjske situacije lahko močno zarežejo v družinsko okolje in njeno dinamiko. Pogosto pri starših povzročijo stiske, ki jih nato preko njihovega vedenja prenesejo tudi na svoje otroke. Ob tem so tako zatopljeni v reševanje težav družine, da pogosto niti ne opazijo ali prepoznajo, da so s svojimi novimi vedenjskimi vzorci povzročili tudi stisko svojim otrokom. Ob tem se počasi trgajo izredno pomembne družinske vezi, odnosi in zaupanje, ki so ključni za premagovanje težkih situacij in dogodkov kot je izguba starša oz. partnerja. Otrok se tako znajde v okolju, ker ne čuti nikakršne podpore, sprejetosti in varnosti, kar posledično vpliva na njegovo socialno interakcijo v družbi.
Po očetovi smrti se je Nikina mama ujela v labirint močnih čustev in nemoči, saj jo je izguba partnerja izredno prizadela. Ob tem je tako pozabila na sočutje do svojih otrok, ki so tako kot ona izgubili ljubljeno osebo. Mama je do otrok postala zadirčna in nestrpna. Še posebej od Nike je zahteva veliko razumevanja in pomoči, ki pa je dekle ob vseh šolskih obveznostih enostavno ne zmore. Nika s strahom pričakuje zaključek šolskega leta, ki ga bo zaključila uspešno, saj bo napredovala v naslednji letnik. A s svojim šolskim uspehom ni zadovoljna, ob tem pa ni zadovoljna niti z uspehom svojih sorojencev. Kljub veliko vloženega truda, jim to leto žal ni uspelo doseči šolskih uspehov, kot so jih dosegali v preteklih letih. Težka preizkušnja letošnjega leta je svoj pečat tako pustila tudi na šolskih spričevalih. Izziv je namreč v tako čustveno zahtevnih trenutkih po izgubi očeta in ob ne podpori mame najti motivacijo in voljo. Nika si tako najbolj od vsega želi, da bi jih mamica ponovno razumela in jih podpirala ter spodbujala, kot je nekoč to že znala.
Ne glede na otrokove sposobnosti ali želje, otrok potrebuje predvsem ljubezen, spodbudo, sprejemanje in varnost – vrednote, ki mu pomagajo uspešno premagovati življenjske izzive in omogočajo zdrav osebnostni razvoj.
Želim si, da bi lahko vsi starši svojim edinstvenim otrokom, ko prinesejo domov letna spričevala, rekli – razumem te, rad te imam, edinstven si, ponosen sem nate. Ocene niso merilo tvoje vrednosti. Največ, kar lahko damo otroku, je, da je viden in slišan, da je doma obdan z ljubeznijo in toplino. Na nas odraslih je, da negujemo in skrbimo za njihov zdrav razvoj, ki bo naše otroke opremil na njihovi življenjski poti in jih popeljal na pot odgovornega, varnega, uspešnega in predvsem zdravega odraslega življenja.
