Od Atile do Trumpa: spori, ki so oblikovali zgodovino

Najnovejši spor nam je znan, izvira iz Bližnjega vzhoda in iz ponavljajočih se pozivov papeža k miru. Leon XIV. je razjezil ameriškega predsednika z izjavo, da Bog "ne posluša molitev tistih, ki vodijo vojno," ter označil Trumpovo grožnjo z uničenjem celotne civilizacije za nesprejemljivo.

V zameno je dobil odgovor, da je "šibek v boju proti kriminalu in grozen za zunanjo politiko". Prav tako je Trump poskrbel, da člani njegove administracije vztrajajo, da je konflikt na Bližnjem vzhodu "pravična vojna, ki se vodi v imenu Jezusa Kristusa".

In čeprav smo se vsi začudili nad takšno retoriko ameriškega predsednika, pa to za Katoliško cerkev ni prav nič novega. Pravzaprav se zdi, da sedanji papež le sledi stopinjam svojih predhodnikov, ki so se v zadnjih 2000 letih spopadali tako s kanclerji, premierji, kralji, cesarji kot tudi s poveljniki barbarskih ljudstev, piše Politico.

Papež Leon (440–461) je znan po tem, da se je spopadel z osebo, ki je bila nedvomno še bolj neukrotljiva kot Trump: hunski kralj Atila. Po tem ko je plenil po Evropi, je barbarski voditelj vstopil v Italijo in opustošil mesta na severu polotoka. Rim, ki je bil takrat nominalno pod nadzorom šibkega zahodnorimskega cesarja Valentinijana III., se je zdel obsojen na padec pred hunskimi hordami, dokler ni bil poslan papež Leon, da ga prestreže.

A papež ni imel vojske, s katero bi se lahko zoperstavil Hunom, zato se je odločil za pogajanja in za grožnjo božjega maščevanja. Po besedah grškega zgodovinarja Priska, ki je nekoč večerjal z Atilo, je bil hunski voditelj tako prestrašen Leona, da je svojim plemenom ukazal umik iz Italije v Germanijo, kjer je umrl manj kot leto dni pozneje.

Francoski cesar Napoleon Bonaparte je imel z vodstvom Katoliške cerkve razvpit in buren odnos. Ko je bil še vzhajajoči general, je napadel Italijo, hitro porazil čete, ki so varovale Papeško državo, in razglasil Rimsko republiko. Ko je 80-letni papež Pij VI. (1775–1799) nasprotoval tej provokativni potezi, so ga ujeli in deportirali v francosko utrdbeno mesto Valence, kjer je nekaj mesecev pozneje umrl.

Njegov naslednik, Pij VII. (1800–1823), je očitno razumel, kaj se zgodi s tistimi, ki se zoperstavijo bojevitemu Bonaparteju. Po izvolitvi je takoj začel pogajanja o sporazumu, ki bi Katoliški cerkvi omogočil mirno sobivanje s Francosko republiko. Kot dodatno gesto dobre volje se je strinjal, da odpotuje v Pariz in prisostvuje Napoleonovemu kronanju za cesarja, molče je sprejel tudi provokacijo, ko se je francoski voditelj okronal kar sam.

Dobri odnosi niso trajali dolgo, papež je zavrnil podporo Napoleonovemu embargu na britansko blago in bil, tako kot njegov predhodnik, zaprt. A kot precej mlajši moški je lahko počakal cesarjev konec, čigar politična kariera se je dokončno končala leta 1815 pri Waterlooju.

Papež se je kmalu zatem triumfalno vrnil v Rim, kjer so ga pozdravili kot živega mučenca, ki je premagal Napoleona.

Malo papežev je delovalo v obdobju s tako velikimi globalnimi posledicami kot Pij XII. (1939–1958), in malo papežev ima tako zapleteno zapuščino.

Pred svojo izvolitvijo je sodeloval pri pogajanjih o sporazumu iz leta 1933 med Vatikanom in Nemčijo, ki je nastajajočemu režimu Adolfa Hitlerja podelil legitimnost ter lokalno duhovščino zavezal k molku, medtem ko so nacisti začeli preganjati Jude in druge manjšinske skupine v Nemčiji.

Kot papež je bil Pij XII. dodatno kritiziran zaradi tega, ker ni dovolj jasno obsodil nacističnih grozodejstev. Njegovi zagovorniki pa trdijo, da se je papež odločil za javno zadržanost, da bi lahko izvajal bolj diskretna diplomatska prizadevanja, ki so rešila tisoče življenj. Potem ko je fašistični voditelj Benito Mussolini sprejel rasne zakone, s katerimi je Jude izključil z italijanskih univerz, je Pij XII. številne brezposelne učenjake zaposlil na položajih v Vatikanu. Prav tako se je dogovoril z Brazilijo o sprejemu judovskih beguncev in v samostanih ter samostanskih skupnostih po Rimu skril tisoče ljudi.

Ob njegovi smrti je takratna izraelska zunanja ministrica Golda Meir Pija XII. pohvalila kot "služabnika miru", ki je "dvignil svoj glas, da bi obsodil preganjalce in izrazil sočutje z žrtvami". Kljub tej pohvali pa njegova strategija uravnoteženja javnega molka in zasebnega posredovanja, pristop, ki ga še danes uporablja diplomatski aparat Vatikana, ostaja sporna.

Po tem, ko je svet med kubansko raketno krizo stal na robu jedrske vojne, je papež Pavel VI. (1963–1978) sprejel politiko sodelovanja, znano kot Ostpolitik, ki je stavila na dialog z vzhodnim blokom. Po desetletjih trdnega nasprotovanja komunističnim vladam po svetu je papež v Vatikanu sprejemal sovjetske voditelje ter pošiljal odposlance za pogajanja z oblastmi na Poljskem, Madžarskem in v Romuniji. Ta strategija je bila znotraj Katoliške cerkve sporna, vendar je zagotovila boljše razmere za vernike za železno zaveso.

To politiko je nadaljeval, čeprav v bolj konfrontacijskem slogu, papež Janez Pavel II. (1978–2005), ki si je prizadeval vzpostaviti vezi s sovjetskim premierjem Mihailom Gorbačovom, hkrati pa je moralno podpiral poljsko gibanje Solidarnost.

Med soočanjem s Trumpom v njegovem prvem mandatu v Beli hiši je neposredni predhodnik Leona XIV., papež Frančišek (2013–2025), izbral napad na politike, ne pa na predsednika samega.

Pred Trumpovo inavguracijo leta 2017 je Frančišek izjavil, da "oseba, ki razmišlja samo o gradnji zidov, ni kristjan". Kasneje pa je njegov tiskovni predstavnik pojasnil, da papeževe besede niso bile usmerjene proti ameriškemu voditelju ali njegovim načrtom za gradnjo velikega zidu na meji med ZDA in Mehiko, temveč so bile splošna ugotovitev.

Ta vzorec se je ponavljal skozi celoten pontifikat Frančiška. Papež je zavzel odločna stališča proti Trumpovim politikam, na primer v goreči podpori podnebnim ukrepom, ko so ZDA izstopile iz Pariškega sporazuma, vendar se je skrbno izogibal neposrednemu soočenju z možem v Beli hiši.

Papež je tudi sprejel Trumpa v Vatikanu, vendar je bil precej zadržan, kot da stoično sprejema dolžnost odnosa s predsednikom, če že ne zaradi drugega, pa zaradi svetovnega miru.