Od dečka, ki je rad risal, do dobrodelnega tetoverja

Vse drugo je zgodovina. Kot je Dobrepoljec Dani Novak pripovedoval za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A, je s trdo voljo in podporo bližnjih uresničil otroške sanje, da bi se preživljal z risanjem, zdaj pa pomaga uresničevati sanje tistim, ki jim pomanjkanje denarja onemogoča, da bi si jih uresničili sami. "Želel sem vračati ljudem. Začutil sem namreč, kakšno neverjetno srečo imam, ker sem lahko iz hobija ustvaril posel, v katerem sem uspešen. Obrne se kar nekaj denarja in zakaj ga ne bi nekaj dal nazaj družbi," skromno opisuje svoje altruistične vzgibe.

Potetovirani velikan tako dokončno ruši stereotip o tem, da tetovaže nosijo le problematični moški, ki imajo radi težave.

V njegovem studiu na Turjaku je ves čas skrinjica za prostovoljne prispevke, notri gre tudi vsa napitnina. Ko začuti, da je našel nekoga, ki mu lahko pomaga, prešteje denar, iz svojega žepa doda, kar manjka, in da naprej.

Dvema mamicama samohranilkama je podaril avtomobila, ker ju nista imeli. Z letošnjim zadnjim projektom je pomagal dečku z redko boleznijo: "Trije tetoverji in piercerka, moje dekle, smo se dogovorili z lokalno picerijo in tam organizirali celodnevni dogodek. Bilo je druženje za stare in mlade, malo smo tetovirali, imeli smo čarodeja za otroke pa poslikave obraza, prodajale so se pice, pijača. In čisto ves izkupiček – zbrali smo kakšnih 7 tisoč evrov – je šel za pomoč temu dečku."

Tetover, ki ima toliko povpraševanja, da je treba na njegovo tetovažo čakati eno leto, ne dela zato, da bi obogatel, pač pa, ker pri tem tako uživa.

Ko je bil star eno leto, je zaradi tumorja izgubil eno oko, zaradi česar nima globinskega vida, a ga to ni oviralo, da ne bi svojega risanja pilil do popolnosti. "Skozi življenje sem se tako natreniral, da mi tam, kjer pač nimam globinske predstave, pomaga instinkt. Rišem že celo življenje, v mojih zvezkih je bilo vedno vse porisano. Sem čisti samouk," pravi.

A na vprašanje, zakaj se ob tako očitni ljubezni do ustvarjanja ni vpisal na likovno akademijo, preprosto skomigne: "Ker sem mislil, da nisem dovolj dober. Vselej sem imel podporo okolice – družine, prijateljev. A sam pri sebi sem imel, kar se tiče ustvarjanja, vedno občutek manjvrednosti."

Z rezervnim načrtom, da bi bil veterinar, se je vpisal na agroživilsko gimnazijo, kjer je dokončno ugotovil, da ne želi študirati. Zaposlil se je, v prostem času pa slikal z zračnim čopičem, tako imenovanim air brushem, in vse bolj čutil, da si to želi početi za preživetje.

Pustil je službo in se začel spogledovati s tetoviranjem. "Nato pa sem si zadal cilj – ali mi bo to strast do 30. leta uspelo pretopiti v posel ali pa se bom zaposlil in pozabil na risanje. In res so mi za 30. rojstni dan zbrali denar, da sem si kupil profesionalno mašinico. Ja, šele pri teh letih sem uradno začel, to je kar pozno. Ampak zastavil sem zares – eno leto sem ves čas vadil, nato pa samo akcija in od takrat delam zgolj še to," pripoveduje.

Slikarsko platno pa je tudi njegova koža. "Odkar vem zase, sem se počutil drugačnega od ostalih – najbrž je to posledica tistega tumorja in izgube očesa. In potem sem vso adolescenco počel vse, da bi bil še malo bolj drugačen. Že v osnovni šoli sem nosil uhane in težil staršem, da se želim tetovirati. Ampak normalno, to je bilo povsem nemogoče. No, ko sem dopolnil 16 let, kar je bila meja, da si se sploh smel naročiti na tetovažo, pa nisem več nehal. Mama se me je končno usmilila in za 17. rojstni dan mi je plačala prvi tatu," se smeje.

Skupaj sta šla v enega takrat najbolj znanih ljubljanskih studiev, kjer se je odločil za tribarvnega zmaja in dobil termin. "Prideva z mamo čez kakšen mesec nazaj, povem, kaj sva bila dogovorjena, pa se gospodu ni ljubilo risati tega zmajčka na mojo najstniško roko. In naju je na kar grd in grob način vrgel ven," se spominja. Vendarle so uspeli pomiriti strasti, majhen zmajček pa je danes, 23 let kasneje, ogromna umetnina, ki se z rame razprostira na vse strani po odrasli roki.

"Tetovaže so umetnost, ki jo nosiš s sabo in meni ni žal za noben tatu. Čisto vsak ima pomen. Če ne drugega, pripoveduje zgodbo o meni v nekem obdobju, ko sem si ga omislil. Tetovaže so zaveza za vse življenje, so posledica premišljenih odločitev. Zato jaz tetoviranim ljudem morda celo bolj zaupam kot tistim, ki tetovaž nimajo. Bolj jim verjamem, saj vem, da moraš biti res odločen, da se za tatu odločiš, nato pa pretrpiš ves proces, da do njega prideš," pojasnjuje dobrodelni tetover. To je zdaj tudi njegov uradni poklic. Deček, ki je rad risal, je bil namreč eden prvih, ki je opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo in še uradno postal tetover.