Od deklice s smetišča do uspešne podjetnice

A če kdo pričakuje zagrenjeno sogovornico, ki se sramuje svojega otroštva, se moti. Kot je Ana Kolar pripovedovala za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A, se iz svojega otroštva ne spomni revščine in pomanjkanja, pač pa občutka svobode in nenehnih možnosti za napredek. "Če bi me le drugi pustili na miru in me ne bi zasmehovali – mene in mojih staršev –, bi imela res lepo otroštvo. Meni ni nihče ničesar prepovedoval, mi zapovedoval, dovoljeno mi je bilo odkrivati svoj svet, se učiti na napakah. A okolica je bila pogosto kruta do mene," začenja svojo pripoved. 

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je takrat 40-letni ženski in 60-letnemu moškemu rodila hčerka. "Moja starša sta bila že v letih, ko sta se spoznala, sploh za očeta so sklepali, da ne bo nikoli imel otrok. Oba sta bila otroka vojne, oče se je rodil leta 1914, mama leta 1933, oba sta zgodaj izgubila starše, v otroštvu nista okusila nobene topline. In sta šla že v mladosti služit k bogatašem. Tam je bilo pomembno le delo, tako da se nista nikoli naučila niti brati niti pisati," opisuje.

Oče je od enega svojih gospodarjev prejel majhno parcelo, na kateri je – kot je pač vedel in znal – postavil hiško: "Tu je šlo za dve sobici, nekaj je bilo lesenega, nekaj zidanega s cementno opeko. Bilo je mrzlo, majhno, nizko. Spomnim se, da je malo večji človek le težko vstopil skozi vrata. In ta so se komaj lahko imenovala vrata. Bilo je polno špranj, pihalo je, zakleniti se jih sploh ni dalo." Vso notranjo opremo so dobili z bližnjega smetišča. "Imela sem najlepše zavese v vasi, zagotovo. Tudi igrače ... teh sploh ne bi imela, če jih ne bi našla na smetišču," pove z nasmehom na obrazu.

Smetišče, kakšnih 6 kilometrov oddaljeno od skromnega doma, je malo deklico iz dneva v dan učilo življenjske lekcije. Nekega dne je našla banjo in jo že kar videla v hiši, kako se brezskrbno kopa v topli vodi. Banja je bila pretežka za njeno otroško telo, v hiši sploh ni bilo tekoče vode. A to je ni ustavilo. "Če sem jaz hotela to banjo, sem morala zelo ciljno delovati. Meter za metrom sem jo spravljala domov, malo s samokolnico, malo sem jo vlekla in naposled sem jo nekako dobila domov. Tam sem jo obzidala, ker sem videla, kako imajo to drugje. In nato sem, ker v hiški nismo imeli vodovoda, uredila odtok. Uporabila sem zračnice od kolesa, stene so bile tako tanke, da sem jih z lahkoto prebila. In sem grela vodo, se kopala v svoji banji in uživala," nazorno opiše.

Bila je radovedna deklica, željna znanja, zato je s smetišča redno nosila tudi knjige in se učila. Šolo je imela rada in bila je uspešna učenka, a zaradi družinskih okoliščin je bilo jasno, da se bo po osnovni šoli zaposlila, začela služiti denar in prispevala v družinski proračun. A ko je pri 21 letih rodila sina, poleg tega pa je negovala nepokretnega očeta, ki je medtem opešal, je sklenila, da zmore še več: "Ko je bilo na kupu največ zadev, je v meni najbolj zrastlo zavedanje, da moram nekaj narediti, da bo bolje za vse nas. Ves čas sem si želela boljših razmer, želela sem si pomagati doma, vsem omogočiti, da bi bolje živeli. In hkrati sem vedela, da me ne bo nihče rinil v ospredje, da sem za ves napredek odgovorna sama. Tako sem šla in se vpisala v srednjo šolo." V treh letih je končala štiriletni program. Učitelje je morala na začetku kar precej prepričevati, naj ji omogočijo hitrejše učenje in ocenjevanje, saj se ji mudi zaključiti. Nato se je vpisala še na mariborsko Ekonomsko-poslovno fakulteto. "Če nimaš zaledja, si ne moreš reči: 'Nič hudega, če mi ne uspe, bom pa drugače preživela.' In moraš pač vztrajati. V čemer ni nič narobe, kot vidim zdaj, nekatere uspehe lahko dosežeš samo, če vztrajaš," pravi.

Danes Ana vodi svoje podjetje. Deček, ki ga je rodila pri 21, je eden od petih zaposlenih v njem. Pomagajo podjetjem pri pridobivanju povratnih in nepovratnih sredstev iz javnih razpisov. V posel je pretvorila storitev, ki jo je pred desetletji potrebovala sama, a ker ni bilo nikogar, ki bi ji pomagal, se je naučila. Skupaj s partnerjem in tremi sinovi živi v hiši na podeželju. "Zdaj mi veliko pomeni, ko topla voda teče iz pipe, ko je toplo pozimi – stopiš noter, ne glede na to, v kateri prostor greš. Vem, da bi znala preživeti tudi brez tega, a zelo cenim, da vse to imam," pravi. In s sabo nosi ljubezen do zemlje, ki jo je razvila, ker kot otrok revščine ni imela prijateljev in je dneve preživljala sama, zunaj: "Preizkušala sem razna semena, opazovala, kaj bo zrastlo, s tem sem imela veliko veselja. Cenila sem to, da imamo domačo hrano, da jo znam sama pridelati. Starša me pogosto nista razumela – jaz sem sadila, onadva pa sta včasih pulila sadike iz zemlje, nista želela, da kar vse povprek raste," se nasmehne.

Svojima staršema ne zameri ničesar, pravi, da zdaj razume, da sta delala kot sta najbolje lahko, da drugače nista zmogla niti znala. "Saj najbolj glavno sem imela. Pomembno je, da imaš streho nad glavo, da imaš nekaj za pojesti enkrat na dan, da nisi več dni lačen," je še danes njena filozofija. Vsaj enkrat na teden obišče mamo v domu starejših. In živi, kot se je naučila: da je treba imeti cilj. In da se je za dosego cilja treba potruditi.