Od Himalaje do Slovenije: Kje pri nas preti nevarnost podobnih katastrof?

Katastrofo v Himalaji je po dosedanjih ugotovitvah sprožil podor visečega ledenika, posledice pa so bile zaradi kombinacije različnih dejavnikov izjemno silovite. Kot pojasnjuje strokovnjak za ledenike Miha Pavšek, je šlo za tako imenovano kaskadno oziroma verižno naravno nesrečo.

"Poklopilo se je žal v slabem pomenu besede več dejavnikov hkrati in pravzaprav je vsa ta gmota naenkrat šla navzdol," je pojasnil Pavšek.

Na območju so izjemne višinske razlike. Okoliške gore segajo nad 7000 metrov, mesto, kjer je prišlo do zloma, pa je bilo na več kot 5000 metrih nadmorske višine. "Hkrati je šlo vse navzdol, se pravi led in skale in bloki in kamenje in mulj in seveda dodatne količine vode, ob tem, ko se je potovalo z neverjetno hitrostjo," pravi Pavšek.

Prvih 22 kilometrov je katastrofalni tok po dosedanjih podatkih premagal v približno sedmih minutah. To pomeni, da je dosegal hitrosti blizu 200 kilometrov na uro. K hitrosti je dodatno prispevala tudi oblika terena. Doline so ozke, pobočja strma, na poti pa so številna zožena območja, kjer se mora tok še pospešiti.

Pavšek opozarja še na en pomemben proces. Ko se ogromne ledene gmote kotalijo in drsijo navzdol, se njihova potencialna energija pretvarja v kinetično, del energije pa tudi v toploto. Zaradi tega se led dodatno tali, s čimer se poveča količina vode v katastrofalnem toku.

Posebej nevarna je bila izjemna hitrost dogodka. Medtem ko imajo prebivalci na nekaterih območjih pred podobnimi naravnimi nesrečami včasih na voljo več ur ali dni za odziv, je bilo tokrat drugače.

"Tukaj se je vse zgodilo v nekaj desetih sekundah. V eni minuti je bilo vsega konec," pravi Pavšek.

K temu je prispevalo tudi dejstvo, da se je podor zgodil na popolnoma nenaseljenem območju. Prve informacije so zato temeljile predvsem na satelitskih posnetkih. V bližini so bili sicer turisti in drugi ljudje, ki so potovali po dolini, ki predstavlja edino povezavo med Nepalom in kitajskim delom Tibeta.

Sprva so se pojavile domneve, da je šlo za klasičen izbruh ledeniškega jezera oziroma tako imenovani GLOF – nenaden izpust vode iz ledeniškega jezera. Kasnejše ugotovitve pa kažejo, da je bil mehanizem nekoliko drugačen.

"Pokazalo se je, da te akumulacije z nekim kamniškim gradivom niti ni bilo oziroma je bilo zelo kratkotrajno in je šlo vse skupaj direktno dol," pojasnjuje Pavšek.

Po katastrofalnem dogodku je na območju ostala še ena nevarnost. Del gmote je namreč zajezil vodo in nastalo je sekundarno jezero. Čeprav je malo verjetno, da bi se sprostilo tako silovito kot prvotni tok, nevarnost ostaja.

"Zdaj, glede na to, da je struga te reke popolnoma spremenjena, je lahko tudi že pri manjši količini vode in blata in skal in vsega, kar gre navzdol, to podobno nevarno, kot je bilo prej," opozarja strokovnjak.

Obseg katastrofe je težko oceniti, prve ocene pa govorijo o več desetih oziroma celo več sto milijonih kubičnih metrov vode in blata, poleg ogromnih količin ledu. Vzrok je bil podor tako imenovanega visečega ledenika, ki je zaradi velike višinske razlike ob zdrsu sprostil izjemno količino energije.

"Vse skupaj se je nekako premikalo kot tekoči beton," slikovito opiše dogajanje.

Takšni dogodki v visokogorju niso povsem novi, vendar se zaradi podnebnih sprememb tveganja povečujejo. "Glavni sprožilec vsega tega je rast temperatur," pravi Pavšek.

Na dogajanje vplivajo tudi drugi geološki dejavniki. Himalaja se zaradi tektonskih procesov še vedno dviguje, vendar je po Pavškovih besedah ključni dejavnik pri tovrstnih spremembah vseeno segrevanje.

Podobne pojave, čeprav v precej manjšem obsegu, je mogoče opazovati tudi v Alpah.

Čeprav se lahko ob takšnih dogodkih hitro pojavi vprašanje, ali bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi pri nas, Pavšek poudarja, da Slovenija nima ledenikov takšnih razsežnosti, da bi predstavljali primerljivo nevarnost. Slovenski ledeniki izginjajo, enako velja za številne ledenike v Alpah.

To pa ne pomeni, da smo pred podobnimi verižnimi naravnimi nesrečami popolnoma varni. Nevarnost predstavljajo predvsem gorske doline, kjer lahko skalni podor ali zemeljski plaz zajezi vodotok.

Kot enega od primerov Pavšek izpostavlja dolino Trente. V najslabšem možnem scenariju bi lahko podor z enega ali drugega pobočja zajezil Sočo, za zajezitvijo pa bi se začela kopičiti voda. Prav zato je bila na tem območju zgrajena tudi prometna galerija.

Podoben, vendar precej manjši dogodek so zabeležili februarja 2021, ko je snežni plaz za nekaj ur delno zajezil Koritnico. Takrat je bilo mogoče dogajanje spremljati tudi na vodomerni postaji.

Primer iz Nepala pa kaže, kako hitro lahko voda naraste. Tam je bila večina vodomernih postaj uničena, vodostaj pa se je v približno pol ure povečal za sedem do devet metrov.

"Lahko si izračunate, kaj bi bilo recimo v dolini Trente ali v Bohinju, če bi Sava Dolinka narasla za sedem do devet metrov," opozori Pavšek.

Cel pogovor si lahko pogledate v oddaji 24UR ZVEČER.