Tri mrtve želve karete v okolici Strunjana: najverjetneje ne gre za naravno smrt

Kot pojasnjuje direktorica Javnega zavoda Krajinski park Strunjan Samanta Vignes Makovac, vzrok pogina treh glavatih karet ni znan in ga je v splošnem izredno težko določiti, a najverjetneje niso umrle naravne smrti: "Gre za osebke, naplavljene na obali, ki so lahko poginile izven parka že pred več tedni. Morske želve so izpostavljene različnim nevarnostim, med pomembnejšimi so trki s plovili, zapletanje v ribiške mreže in zaužitje odpadkov. Na nobeni od želv ni vidnih poškodb, ki bi jih lahko pripisali določenemu vzroku. Glede na to, da je naravna smrtnost morskih želv, katerih oklep presega dolžino 30-40 cm zelo nizka, pa lahko sklepamo, da niso umrle naravne smrti, temveč je razlog bil eden od zgoraj navedenih razlogov."

Najdbe poginulih karet so sicer precej pogoste in se na območju Krajinskega parka Strunjan gibljejo med 10-15 primerki na leto, pojasnjuje. Podatkov za celotno slovensko obalo ali Tržaški zaliv nimajo: "Nenavadno je sicer, da se pojavijo trije osebki hkrati, je pa to potrebno poudariti, da so te želve poginile izven parka in so jih na obalo zanesli morski tokovi in vetrovi. Razlog za tri osebke hkrati je verjetno posledica burje, ki jih je potisnila na obalo."

Glavata kareta (Caretta caretta) je redno prisotna vrsta v slovenskem morju, predvsem v toplejšem delu leta, od maja do oktobra. Severni Jadran je pomembno prehranjevalno območje za morske želve, predvsem za mlajše osebke, ki tukaj najdejo ustrezne življenjske razmere in dovolj hrane, pravi Vignes Makovčeva.

O tem, ali se njihova številčnost v slovenskem morju povečuje, težko govorimo, če pogledamo na ravni Sredozemlja, pa je njihova populacija v dobrem stanju, kar najbolje pove podatek, da se je sredozemski populaciji te vrste spremenil status IUCN iz ranljive na najmanj ogroženo. To je predvsem posledica učinkovitih naravovarstvenih ukrepov na ravni Sredozemlja, medtem ko na svetovni ravni vrsta ostaja v kategoriji ranljiva, pojasnjuje.

Na slovenski obali za zdaj nimamo potrjenih gnezdišč glavate karete. Naše morje je predvsem prehranjevalno območje, medtem ko so najpomembnejša sredozemska gnezdišča predvsem na obalah Grčije, Turčije, Cipra in Libije. Zanimivo pa je, da so v zadnjih letih posamezna gnezdenja zabeležili tudi na območjih Jadranskega morja, kjer so bila nekoč izjemno redka. Leta 2025 so tako prvič potrdili uspešno gnezdenje glavate karete tudi na Hrvaškem, na otoku Korčula, je spomnila sogovornica.

Pomembno je predvsem, da ljudje s poginulimi živalmi ne rokujejo, saj lahko kadavri predstavljajo tveganje za zdravje. Ob najdbi poginule morske želve zato svetujejo, da najditelj pokliče številko 112 – Regijski center za obveščanje in sporoči čim natančnejšo lokacijo najdbe. V kolikor so naplavljene v Krajinskem parku Strunjan, jih na nedostopnih mestih sami odstranjujejo ter prosijo pomoč za prevzem pri javni veterinarsko-higienski službi. V takih primerih poginulim želvam tudi izmerijo osnovne biometrične podatke, kot so dolžina oklepa, vzrok smrti, v kolikor je to mogoče, in preverijo, ali so želve opremljene s kakšnimi sledilnimi napravami ali kako drugače označene, kar sporočimo pristojnim institucijam.

Pri tem poudarjajo, da higienik ni dolžan odvoziti poginule prostoživeče živali v naravnem okolju, če ne obstaja sum bolezni živali. Naplavljena poginula želva na naravnem morskem obrežju tudi z vidika upravljavca Krajinskega parka Strunjan ne predstavlja grožnje varstvu narave, ampak gre za povsem naravni proces, prav tako ne ogroža varnosti plovbe in ne onesnažuje morja. Zavedamo pa se, da je območje zelo obiskano in zato, kljub temu, da nismo za to pristojni, opravljajo to skupno nalogo.

Sedem vrst morskih želv po več kot 100 milijonih let še vedno plava v oceanih našega planeta. Ena izmed njih je želva kareta, ki je simbol sredozemskega morja.

Glavata kareta (Caretta caretta) je vrsta morske želve, ki prebiva v tropskih, subtropskih in zmernih vodah svetovnih oceanov, s posebno močno populacijo v Sredozemskem morju. Je pomemben plenilec v morskem ekosistemu, saj pomaga uravnavati populacije nevretenčarjev, kot so školjke, raki in morski ježki, s čimer prispeva k ravnovesju morskega življa.

Veličastne morske želve se potem, ko se izvalijo, podajo na potovanje daleč stran od doma. Po približno 25 letih, ko so pripravljene na razmnoževanje, se vrnejo na isto mesto, kjer so začele svojo življenjsko pot, da bi izvalile svoja jajca. A preživel bo le en mladič od milijona. Ostalim bodo pot do življenja prekrižali plenilci, podnebne spremembe, onesnaženje in človek.

Mladič glavate karete spolno zrelost doseže približno po 25 letih. V tem obdobju potuje po številnih območjih in ko je pripravljen na razmnoževanje, se vrne na plažo, kjer se je izvalil, da bi tudi sam nadaljeval vrsto. A bo na žalost preživel le en mladič na milijon.

Pot do svobode mladičem preprečijo različni razlogi. Morske želve se soočajo s številnimi nevarnostmi, ki jih ogrožajo skozi celoten življenjski cikel. Med največje grožnje sodijo naključni ulov v ribiške mreže, onesnaževanje morja s plastiko, ki jo želve pogosto zamenjajo za hrano in se zadušijo, uničevanje obalnih gnezditvenih plaž zaradi urbanizacije ter podnebne spremembe, ki vplivajo na temperaturo peska in s tem na spolno strukturo novorojenih želv.

Morske želve so znane po svojem izjemnem nagonu vračanja na kraj rojstva. Ko dosežejo spolno zrelost, kar lahko traja več desetletij, prepotujejo tisoče kilometrov dolge poti, da bi se vrnile natanko na tisto plažo, kjer so se izvalile. Samice ponoči zlezejo na obalo, v pesek izkopljejo gnezdo, vanj odložijo več desetin jajc, nato pa se vrnejo v morje, medtem ko mladiči po izvalitvi sami poiščejo pot do vode.