'Od Metoda Trobca do Silva Pluta ... vmes pa pestrih 35 let'

Če temu ne bi bilo tako, ne bi tako cvetela kriminalna filmska industrija, ki pa za obraze roparjev in zločincev zelo rada najema prav lepe in znane, ljudem všečne igralce ... Tako lepe, da me je na dan, ko sem pripravljala ta prispevek in so našo redakcijo obiskali otroci iz prvega in drugega razreda osnovne šole, jaz pa sem jim pokazala nekaj posnetkov s terena iz zapora na Dobu, neka deklica vprašala: Ali so roparji lepi?

Ne, niso vsi roparji lepi, niso niti vsi prijazni in, deklica, nikar si ne išči takšnega za svojega fanta, ko boš odrasla, sem kot mama dveh najstnic tisti hip pomislila.

So pa to ljudje, ki imajo pogosto zelo težke zgodbe, in če so težke, so seveda tudi zanimive. A ta teža včasih obstane v tebi, ko jo poslušaš, pa čeprav z njo nisi povezan. Težko je poslušati, ko ti nekdo opisuje, kako je pokončal človeka, niti ni važno, zakaj in kakšen motiv je imel za to. Življenje je vedno življenje in je najbolj dragocena stvar, ki jo imamo. Če ti to kdo vzame, ti je vzel vse. Tvojim bližnjim pa tudi lepo prihodnost, saj takšna smrt prizadene in doživljenjsko zaznamuje vse tiste, ki ostanejo.

Tokrat sem se na Dob odpravila k človeku, ki je temu zaporu posvetil 35 let svojega življenja. Gre za nekdanjega pravosodnega policista Eda Novaka, ki je že 10 let v pokoju in se je posebej za našo kamero še enkrat pripeljal po čudovitem drevoredu, ki ga je je prevozil neštetokrat. Sestaneva se zunaj zapora, kjer imava pogled na ves kompleks, ki ga je Novak v svojih dolgih letih dela prečesal, in še danes pozna tudi najmanjše podrobnosti in vsak kotiček v njem.

Začel je daljnega leta 1978, ko so pravosodnim policistom še rekli paznik. Pa čeprav paznik pomeni, da nekoga paziš, a delo pravosodnega policista je veliko več kot to. Marsikdo ne ve, a pravosodni policisti opravljajo tudi ogromno razbremenilnih pogovorov z zaprtimi, saj so oni prvi, ki jih obsojenec sreča, če ima kakršnokoli težavo. Oni skrbijo, da obsojenci spoštujejo hišni red, da so premiki obsojencev varni. Da preprečujejo pobege, nasilje znotraj zavoda, tudi med obsojenci.

A čeprav gre za osebe, ki so zakrivile kazniva dejanja, nekateri tudi zavržna in težka, so to vendarle ljudje. In to je spoznal tudi Novak: ob delu z zaprtimi začneš nanje gledati drugače. Tudi, če je zaprt, je to še zmeraj človek. Veliko je izvedel o njihovih dušah, ko je med delom tudi študiral, dokončal pedagoško fakulteto in zatem več let delal kot vzgojitelj. Da, v zaporu imajo odrasli fantje svoje vzgojitelje. Kajti v mnogih primerih so se težave pri teh ljudeh začele že pri njihovi vzgoji, v njihovem otroštvu. In če uporabim stari slovenski rek: Kar se Janezek nauči, to Janezek zna, potem je jasno, da jih v zaporu skušajo naučiti tisto, česar se sami niso mogli ali znali v mladih letih, bodisi zaradi težav v družinah, v katerih so rasli, bodisi zaradi njihove težavnosti.

V zaporu dobijo novo priložnost v življenju in mnogi tudi obrnejo list in nadaljujejo drugače, kot so bili vajeni pred prihodom v zapor, in zaradi česar so sploh pristali v zaporu. A dejstvo je, da nekateri izmed njih tega ne želijo ali zmorejo. Da bodo vedno ostali enaki in na prostosti spet posegli po kriminalu. Nekateri bodo spet kradli, drugi goljufali, tretji pa spet zakrivili krvav zločin ... in je zapor v teh primerih edino varovalo, ki ščiti navadne in poštene državljane pred njimi.

V 35 letih dela je Novak, ki je na koncu svoje delovne kariere spet oblekel uniformo in delal kot vodja prvega oddelka, v katerem je leta, kaj leta, desetletja, preživel zlovešči serijski morilec Metod Trobec, slednjega tudi dobro spoznal. In dva dni, preden si je po 27 letih zapora vzel življenje, tudi poklepetal: Metod Trobec je pri meni (beri prvi blok) naredil samomor. Ko sem prišel v službo, ene dva dni pred samomorom, sva se celo pogovarjala, bil je izredno razočaran. Imel je raka, mama mu je umrla, sestra je prekinila z obiski in kaže, da ga je to zelo potrlo. 

Drugače je bil pa kar nevaren obsojenec. Dvakrat je napadel soobsojence, poskušal je tudi na paznike. On je bil pod posebnim tretmajem, ves čas. Novak je imel to priložnost, da je spoznal tudi drugega slovenskega serijskega morilca Silva Pluta, ki je bi na Dobu prvič že leta 1990, potem ko je umoril svoje nekdanje dekle, 21-letno Marjanco Matjašič. O tem, kako je Plut med prestajanjem te kazni uspel na podstrehi delovnega obrata izdelati skrivni prostor, kamor je vabil enega od obsojencev, s katerim naj bi bil v intimnem razmerju, zatem pa ga je nameraval pokončati, a so njegovo namero pravosodni policisti pravočasno prestregli, boste zvedeli v današnjem prispevku, za katerega je Edo Novak povedal številne zanimive stvari, ki so nam, ki živimo zunaj žičnate ograje najstrožjega slovenskega zapora, neznane.