Sledila so leta, v katerih ga je zanimalo samo eno - kako priti do droge. Nekdanji športnik in odličen učenec je postal senca samega sebe. Tako kot v večini primerov, ko gre za odvisnost od mamil, so tudi njemu njegovi domači morali postaviti mejo, kajti sicer bi na kant spravil tudi njih. Njegovemu že sicer slabemu stanju se je pridružila še duševna motnja, dobil je prisluhe, ki so ga silili v slabe stvari. Nekega dne so mu sredi belega dne naložili, da mora v lekarno, vzeti zdravila, kar je tudi storil. Planil je med police, mimo prodajalke, pograbil zdravila in odšel iz lekarne, na poti pretepel policista, ki je prišel na pomoč. Sledil je še en rop, tokrat soseda, ki ga je tudi prijel za vrat, a ga ni poškodoval. S pajdašem je tedaj sosedu ukradel 200 evrov. Za obe kaznivi dejanji so ga obsodili na 5 let zapora. Imel je 27 let, bil je odvisen od mamil, bil je na pragu norosti, kot se sam izrazi, ko je začel prestajati kazen v našem največjem zaporu na Dobu.
"Petletna zaporna kazen v najstrožjem zaporu je terjala visok davek. Vsi so me že odpisali, tako strokovni delavci kot zaporniki. Več let sem veljal za bebčka, ki je služil posmehovanju. Dvakrat sem bil premeščen na zaprti oddelek psihiatrije, na meni so preizkušali razne tablete in injekcije, ki so bile namenjene le temu, da so iz mene naredili pravega zombija. Bolnega so me premestili v prvi oddelek zapora na Dobu, kjer sem preživel tri leta v najstrožje varovanem oddelku med nasilneži, odvisniki in morilci, zaprt v sobi 22 ur na dan, z možnostjo dveurnega sprehoda, obdanega z visoko žico," se Mitja Duh spominja v svoji drugi knjigi, ki nosi pomenljiv naslov Moč duha.
A nekega dne se je odločil, da ne želi več tako živeti. Začel je teči, najprej obdan z visoko žičnato ograjo v najbolj strogem tako imenovanem prvem bloku Doba, zatem, ko so ga premestili v tretji blok, kjer je bil svobodnejši režim, še vedno v zaprtem delu, na večjem igrišču in tekel je tako dolgo, da je čez čas lahko stekel na prostost. Očiščen odvisnosti, z zavedanjem, da ima krmilo svojega življenja ponovno v svojih rokah. Vrnil se je v Trbovlje, začel iskati zaposlitev, ki jo je našel kot športni trener, prehrambeni svetovalec in športni maser. Zavedal se je, da lahko naredi tudi kaj dobrega za druge, zato je začel predavati širom po Sloveniji o svoji težki izkušnji, o posledicah zlorabe mamil, ki so ga vodile v brezno. To pot je opisal tudi v svoji prvi knjigi Tek za življenjem.
A kmalu zatem se mu je pripetila najlepša stvar - postal je oče. Rodila se je Klara, ki ima danes skoraj deset let. Rodila se je očetu s težko preteklostjo, ki pa je svoji deklici nikoli ni skrival. "To je bila moja pot in Klari sem povedal prav vse, seveda toliko in na način, kot je primeren za njeno starost," je povedal. Od malega ga je spremljala na številnih predavanjih, na katerih je ljudem pripovedoval, kaj vse se mu je pripetilo potem, ko je kot petnajstletnik posegel po heroinu in drugih prepovedanih drogah. "Resnica in iskrenost sta osnova, tudi če bolita, je potrebno biti iskren in povedati resnico. To gradi prave, pristne odnose, to povezuje ljudi. Pomembno mi je, da ne hčerki ne nikomur drugemu ne skrivam svoje preteklosti, tistega, kar sem naredil, pa četudi so bile tudi težke in napačne stvari," poudarja sogovornik.
Mlada športnica Klara se nam je pridružila na snemanju, ponosna na svojega očeta, s katerim redno giba v naravi in ji tudi pomaga pri matematiki ter NIT-ki, kot nam je zaupala. Na vprašanje, kakšen je ati, je nasmejana deklica odgovorila: "Ati je prijazen, pa zabaven tudi." Povedala je, da ji je oče povedal, da je zapadel v mamila, pa da je šel tudi v zapor in da so to težke stvari, a ljubezen, ki jo čuti do svojega očeta, ni zato nič manjša, kvečjemu večja, saj se zaveda, da njen oče s svojo težko izkušnjo skuša pomagati tudi drugim ljudem, ki so šele na začetku poti iz brezna, v katerega človeka vodijo mamila.
