Od palačink do kolesa – ko majhna dejanja pomenijo vse!

"Kam vas danes nese pot?" vprašam Živo Logar, koordinatorko Verige dobrih ljudi, ki tke iz leta v leto močnejšo verigo v boju proti revščini družin in mladoletnih otrok. "Litija, Trbovlje, Radeče, Kraško, Šmarješke Toplice," mi odgovori vedno nasmejana Živa, tokrat v vlogi spremljevalke razvoza prehranskih paketov, ki jih mesečno prejmejo družine v stiski. "Ampak tokrat so paketi malce drugačni." Zastrižem z ušesi. Res? Kaj dodatnega pa je skočilo notri, se radovedno sprašujem. "Ta mesec dodamo tudi darila, ki so jih dobri možje prinesli za njihove otroke."

Kako lepo, si mislim, večina družin, ki se zateče po pomoč na Zvezo Anita Ogulin, večinoma nima niti za osnovne življenjske dobrine, kaj šele, da bi si lahko privoščili kakršnakoli darila. "Saj otroci v večini sploh nimajo velikih želja. Včasih si želijo le, da bi praznike vseeno preživeli na toplem, v družbi staršev, ki si tudi med prazniki ne morejo privoščiti, da ne bi delali," mi pripoveduje Živa, medtem ko v roke podaja vrečke dobrot družinam, ki so prišle po pomoč. "Najhuje je sprejeti dejstvo, da sam ne zmoreš več in da moraš nekoga prositi za pomoč," mi je pripovedovala, recimo ji Lena, ki se ji je finančno stanje podrlo, ko je morala zapustiti dom, ki sta ga z možem gradila skupaj, in najeti stanovanje, ki ji odžre pol plače, s katero je nekoč še lahko shajala. "Kaj mi je pomembno med prazniki? Da smo kot družina skupaj, se imamo radi in nam je toplo. Darila niso najpomembnejša. Ampak verjamem, da bom nekoč tudi jaz splezala na zeleno vejo." Žalostno in predvsem krivično, da je od več kot 600 slovenskih družin, ki se vsako leto obrnejo na Zvezo Anita Ogulin, več kot 60 odstotkov takšnih, kjer sta oba starša zaposlena.

Le nekaj korakov stran od skladišča se polni tudi prav posebna soba – soba, kjer se zbirajo darila. Potrkam na vrata. "Ste prinesli ali prišli po darilo?" me vpraša Teodora Komlenić, ki tokrat v obdarovalnici s sodelavkami skrbi za razvrstitev številnih paketov izpolnjenih otroških želja. Takoj za menoj prinesejo velikanski paket. Tudi takšni prihajajo, me je zanimalo. "Ja, tudi kolo smo že oddali," mi odgovori Teodora z veseljem v očeh, "ena deklica si je namreč želela, da bi se končno tudi ona lahko naučila voziti kolo, ker vsi sošolci že znajo." Med pogovorom smo mrzlično odpirale gromozansko škatlo. "Sintesajzer!" smo vzkliknile v en mah. Nekomu se je namreč izpolnila življenjska želja. Večinoma pa otroci res nimajo velikih želja, mi pripoveduje Teodora, s spominom na deklico, ki je slučajno prišla z mamico do obdarovalnice, saj je ta ni mogla dati nikomur v varstvo. "V roke je dobila paket v velikosti majhne škatle za čevlje. Stala je med številnimi darili, precej večjimi od njenega, in kar ni mogla odmakniti pogleda z njega. Potem pa je na tihem dejala: Še nikoli nisem držala v rokah tako gromozanskega darila." Postalo mi je toplo pri srcu. Sklenila sem, da tudi jaz morda drugo leto postanem Božiček za en dan. "Zadnjič sta prišli dve gospe, s kupom daril. Mislim da za kar 16 otrok. Sta rekli, da so njuni že odrasli in lahko skrbijo zase. In da jima res ni problem daril pripeljati do vrat. Smo naredili kar živo verigo za prenos daril skozi okno." Ko se ozrem, se mize in police res šibijo od številnih vrečk in škatel. Od podjetij do posameznikov, ki jim ni vseeno za ljudi v stiski.

Včasih se sprašujemo, kaj pa lahko jaz sam naredim? Saj še zase včasih nimam dovolj. Pa je to res? "Evro na evro, pa se nabere," meni David Zupanc, študent prava, ki pri društvu Pravna Panda s somišljeniki vsak december skrbi, da se v dobrodelno blagajno nateče nekaj denarja. Študentje ljubljanske Pravne fakultete namreč vsako leto v decembrskem času pečejo palačinke in kuhajo tople napitke v dobrodelne namene. Miha Pilič Turk, vodja Pravne Pande, je vsako leto navdušen nad odzivom, tudi mimoidočih in profesorjev, ki radi v košarico s prispevki spustijo še kakšen evro več. "V tem času zbiramo tudi hrano in higienske pripomočke, z nabranim denarjem nekaj tega še dokupimo, naredimo pakete in jih odpeljemo v sodelovanju z Verigo dobrih ljudi družinam v stiski. Kar ostane denarja, poklonimo Verigi."

Del mozaika Verige dobrih ljudi je že skoraj desetletje tudi Darko Bohnec, upokojeni ekonomist in nekdanji viceguverner Banke Slovenije. Svoje znanje deli z ljudmi, ki so se znašli v finančnih zagatah. "Malo psihološke podpore, malo pogleda od zgoraj in razumevanje sistema pogosto pomenijo prvo priložnost, da nekdo sploh začne verjeti, da lahko izstopi iz spirale dolgov," pripoveduje Darko, ki mu nikoli ni težko dvigniti slušalke za kakšen nasvet, predvsem za sodelavce Verige dobrih ljudi, ki srečujejo ogromno težkih finančnih zgodb in se včasih ne znajo prav opogumiti ali svetovati. Kajti Veriga dobrih ljudi želi opolnomočiti družine v stiski. Številne družine se namreč ob nenadnem izpadu dohodka, ki je lahko posledica smrti, bolezni ali nasilja v družini, znajdejo v situaciji, ki je same ne zmorejo rešiti. Temelj projekta je celosten program pomoči s posebnim načrtom opolnomočenja, ki družinam omogoča aktivno reševanje težav in dolgoročno samostojnost.

Na koncu me je pot vodila še med ustvarjalce, ki svet gledajo s srcem. V Zvezi Sožitje vsako leto v prazničnem času nastajajo voščilnice, polne truda, čustev in veselja. Vsaka barva in vsaka beseda odraža trenutek, razpoloženje in iskrenost tistega, ki jo je ustvaril. In prav tam sem ugotovila, kako hitro lahko toplina, namenjena drugim, ogreje tudi tistega, ki jo ustvarja. "Vsak lahko naredi nekaj dobrega!" mi je s svojo pristno otroškostjo zatrdil Jan Prašnikar, ki je tisti dan v dnevni center prišel, da ustvari čim več voščilnic. Kako prav ima, sem pomislila. Najlepše pri vsem tem je bilo spoznanje, da so se tudi ustvarjalci voščilnic odločili postati še en člen verige – in del svojih izdelkov podariti tistim, ki praznikov morda ne bodo doživeli v obilju, a jih bodo vsaj v toplini besed.

Vsak je lahko člen v verigi, ki širi toplino in zaupanje. Ni vse v materialnih darovih, nasmeh, resničen pogled v človeka, da ga znamo videti, včasih prinese še več. Morda prav poleg nas živi družina, ki na zunaj prav nič ne kaže svoje stiske, pa jo ima. Morda je to naš sodelavec, znanec, prijatelj, sosed, sorodnik. Odprimo oči in srce. Pa ne le med prazniki, ampak skozi celo leto.