Od 'kazenske' vojašnice prek ruševin do enega največjih vojaških muzejev v Evropi

Pred 20 leti, le nekaj dni po pridružitvi Republike Slovenije Evropski uniji, se je na dan Evrope in pivškega občinskega praznika rodila ideja, da bi opuščene, propadajoče vojašnice ob robu Pivke preuredili v vojaški muzej. Drzna zamisel je imela malo možnosti za uresničitev, a Občina Pivka je v projektu prepoznala razvojno priložnost, ministrstvo za obrambo je ocenilo, da je projekt uresničljiv, zagnana ekipa se je predano lotila dela, evropska kohezijska sredstva pa so odprla neslutene možnosti. Zabrneli so gradbeni stroji in Vojaški muzej Slovenske vojske je začel z obnovo prvih eksponatov.

Od skromnih začetkov ob odprtju leta 2006 do danes se je Park vojaške zgodovine razvil v največji muzejski kompleks pri nas in enega najbolj obiskanih muzejev v državi. V počastitev 20. obletnice od ideje o tako drznem projektu so v njem postavili muzejsko obeležje s fotografsko razstavo z naslovom Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe, ki prikazuje razvoj muzejskega kompleksa. 

"Svetopisemski citat, Izaijeva prerokba izpred 2750 let se nam je zdela nadvse primerna za ime razstave, saj najlepše ubesedi to, kar tu počnemo, ko orožje, ki je bilo namenjeno uničevanju in ubijanju, spreminjamo v razvojni, turistični potencial," sporočilo razstave pojasni direktor Parka Janko Boštjančič. V  času, ko se širom sveta spet na vso moč kujejo meči in sulice, se mu to zdi še bolj pomembno. "Izaijeve besede smo vpisali v kovino, da bodo lahko še naslednjim generacijam pričevale o našem trdnem prepričanju, da je boljši svet mogoč in da bosta nekoč le zavladala mir ter pravičnost med narodi."

Razstava v prvem delu slikovno predstavi pestro zgodovino nekdanje vojašnice ob robu Pivke od njene izgradnje v 30. letih prejšnjega stoletja do postopnega zatona po slovenski osamosvojitvi. Serija fotografij v drugem tematskem sklopu pa izpostavi ključne mejnike v zgodbi Parka vojaške zgodovine, katerega ustanovitev je arhitekturno impozanten kompleks vojašnice obvarovala pred dokončnim propadom. 

Boštjančič, avtor razstave, nas s svojimi pripovedmi popelje med zbirko fotografij, da tudi mi izvemo, kako se je vse skupaj začelo. 

Od italijanske vojašnice do ruševin in muzeja

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske je območje, kjer danes stoji Park vojaške zgodovine, pripadlo Kraljevini Italiji. V začetku 30. let 20. stoletja je le-ta začela utrjevati mejo z Jugoslavijo in posledično je na robu vasi Hrastje v neposredni bližini Št. Petra na Krasu (danes Pivka) zrasla nova vojašnica Principe di Piemonte.

"Razporeditev in velikost kasarniških objektov sta bili seveda vojaška skrivnost, a šlo je za arhitekturno impozanten kompleks, ki je imel ambicijo ustvarjanja neke strahovlade," Boštjančič pojasni uvodoma. 

V vojašnici je bil na pobudo Diega de Henriqueza že aprila 1941 ustanovljen prvi specializirani vojaški muzej na slovenskem ozemlju, v katerem je bila v času vojne vihre zbrana obsežna zbirka predmetov, dokumentov in fotografij. "Henriquez je bil zanimiv lik, izrazit pacifist in protifašist – ob koncu vojne je rešil tudi kup dokumentov, vezanih na Rižarno, koncentracijske taborišče v Trstu. Leta 1974 bi moral nastopiti na sodišču kot pomembna priča proti organizatorjem taborišča, a je neko noč pred tem skupaj z delom svojih dokumentov v sumljivih okoliščinah zgorel v svojem skladišču," razkrije.

'Kazenska vojašnica'

Nemška vojska, ki se je v vojašnico vselila po kapitulaciji Kraljevine Italije, je tam ostala 20 mesecev, do osvoboditve ob koncu vojne. Večji del jugoslovanskega obdobja je bila tam nastanjena močna tankovska enota, ki naj bi v primeru vojaškega napada Italije oz. zveze Nato zaustavila prodor sovražnika v notranjost države.

Velika vojašnica v tako majhnem kraju je bila tako pri vojakih kot častnikih Jugoslovanske ljudske armade zelo nepriljubljena, pove naš sogovornik. "Formalno ni bila kazenska vojašnica, a de facto je bila. Bila je vsaj pol ure hoje oddaljena od mesta, ki pa tudi ni ponujalo primerne pestrosti družbenega življenja in zadostne gostinske ponudbe. K osovraženosti vojašnice je dodatno pripomoglo tudi surovo vreme – burja in hude zime."

Iz nje so krenili prvi tanki JNA

V nacionalno zgodovino se je vojašnica trajno zapisala 26. junija 1991, ko so ob 11.10 uri od tam na ceste zapeljali prvi tanki Jugoslovanske ljudske armade, da bi v kali zatrli slovensko osamosvojitev. Večer pred tem je namreč republiška skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracijo ob neodvisnosti, s čimer je Republika Slovenija postala samostojna država, 26. junija pa je bila predvidena slovesna razglasitev samostojnosti na Trgu republike v Ljubljani. 

"Agresija jugoslovanske vojske se je začela tukaj. Od takrat naprej to ni več le ena od nekdanjih vojašnic, ampak zgodovinsko pomembna točka," je jasen naš sogovornik.

Propadajoči objekt

Oktobra 1991, štiri mesece po začetku vojne, se je poražena Jugoslovanska ljudska armada umaknila iz Slovenije, vojašnica pa je bila prepuščena propadanju. Slovenska vojska je ni vselila, pač pa jo je uporabljala zgolj kot poligon za treniranje bojev v mestu, kar je pripomoglo k hitremu in intenzivnemu propadanju zgradb ter infrastrukture. 

"V vojašnici so potekale vojaške vaje, ki so puščale poškodbe na objektih. Najhujše so nastale ob helikopterskih desantih specialnih enot – če ste pozorni, na eni od fotografiji lahko vidite, kako helikopter dviguje streho," pokaže na detajl.

Propadajoči objekti opuščene vojašnice so predstavljali veliko težavo za lokalno skupnost, saj je degradirano območje predstavljalo cel kup nevarnosti in močno kazilo območje. Prve ideje, ki so se pojavljale v skupnosti, so šle v smeri industrijske cone, a gospodarski potencial v Pivki takrat ni bil dovolj velik, da bi se lotili tako obsežnega kompleksa.

Muzej pomembne dediščine

Ob odhodu Jugoslovanske ljudske armade je v Sloveniji ostalo veliko število tankov, drugih vojaških vozil in razne vojaške opreme ter orožja. Slovenska vojska je del tega arzenala uporabila, del pa je postal strateška rezerva. Nabavili smo modernejše oborožitvene sisteme, zato je bil znaten delež starih vozil in opreme odpisan ter predviden za uničenje. Ob zavedanju, da gre za pomembno dediščino, in iskanju načina ter primerne lokacije, da bi vsaj del te dediščine rešili pred uničenjem, se je maja 2004 rodila ideja, da bi opuščeno vojašnico preuredili v muzej in jo tako rešili pred dokončnim propadom.

Ob sodelovanju vseh deležnikov je ideja postala realnost in danes, 20 let pozneje, ni dvoma o tem, ali je bila odločitev pravilna. "Ta kompleks je bil ruševina, danes pa tu stoji največji muzejski kompleks in eden najbolj obiskanih muzejev v Sloveniji. Poleg tega je to eden boljših primerov koriščenja evropskih sredstev – vse to se je dogajalo v Pivki, občini s 6000 prebivalci, in s kopico razvojnih problemov, investiranih je bilo kar nekaj milijonov. Brez evropskega denarja Parka vojaške zgodovine ne bi bilo," še pove Boštjančič.

Danes so v Parku na ogled različne stalne in začasne zbirke, na posebno raven pa so muzej zagotovo dvignili njegovi "XXL eksponati", kot so zbirka vojaških in oklepnih vozil, letala in upokojeni helikopter Slovenske policije. Podmornico P-913 Zeta, ki nam jo je donirala Črna gora, si lahko obiskovalci ogledajo celo od znotraj. Izjemen logistični zalogaj za Park sta predstavljala prevoz 120-tonske težke nemške vojaške lokomotive in policijskega čolna P-111 iz Luke Koper po lokalnih cestah, ki ga je prek medijev spremljala cela Slovenija. 

Več o tem, kaj vse si še lahko ogledate v Parku, pa v naslednjem članku!