Od rute do dolgega krila

V Italiji so bili odzivi hitri in ostri, pa tudi zelo različni, odvisni precej od politične pripadnosti.

Če se vrnem k prepovedi prekrival za dekleta muslimanske vere. Tema, ki ima toliko različnih kontekstov in interpretacij, da me bega že nekaj časa, pravzaprav odkar je Francija kot prva šla leta 2004 v podobno prepoved v šolah.

Ravno takrat nekje je izšla knjiga, avtobiografija iranske avtorice Azar Nafisi, Branje Lolite v Teheranu. Nafisi v njej izredno precizno in boleče opiše, kako je s prihodom verske države s Homeinijem izgubljala kot ženska vso svobodo, simbol tega je bilo pokrivalo.

Pokrivala imajo sicer pestro zgodovino. Težko si predstavljamo, da so prav v Iranu nekoč, že pred drugo svetovno vojno v času Reze Šaha Pahlavija, po vzoru Kemala Atatürka v Turčiji želeli modernizirati državo na način zahodnih držav, včasih tudi tako, da so policisti ženskam rute z glav nasilno trgali in zahtevali, da se ne pokrivajo.

Za povsem pravo sliko je treba povedati, da danes v Iranu ženske sicer niso brez vseh pravic, lahko delajo, lahko se ločijo, hodijo v šolo, študirajo. Še vedno pa ni pozabljena smrt 22-letne iranske Kurdinje Mahse Amini, ki jo je do smrti pretepla moralna policija, ker ji je izpod rute pobegnilo nekaj pramenov las. Zgodilo se je pred štirimi leti in podobne stvari se dogajajo tudi danes.

V Afganistanu je položaj žensk še precej hujši, popolnoma brezpraven in grozljiv. Samo obvezne rute bi bile zanje, kot se morda cinično sliši, velikanski napredek, zdaj so dejansko zapredki blaga, brez oblik, brez glasu, v javnosti se jih ne sme ne samo videti, ampak tudi slišati, in to v dobesednem pomenu. Šola zanje je samo osnovna.

Ob tem vedenju, kakšno orodje represije nad ženskami so ponekod že njihova zapovedana oblačila, bi seveda vsako prepoved nikabov, pa tudi hidžabov takoj podprli.

Vendar pa je kontekst takšnih prepovedi v Evropi, kot opozarjajo predvsem nevladne organizacije, precej drugačen in posega tudi na marsikatero področje pravic in svoboščin.

Dejstvo je, da pokrivala, posebej nikab, to je oblačilo, ki te čisto prekriva, denimo v Italiji, pa tudi drugje ni drugače, uporablja statistično zanemarljivo število deklet. V Italiji naj bi manj kot 100 deklet nosilo nikab, praktično nobena pa burke. Cel (politični) cirkus torej zaradi nekaj primerov. Ima pa velik simbolni pomen.

Glede prepovedi rut in drugih oblik prekrivanja so na zahodu precej različna mnenja. Mnoge organizacije, ki se s temi stvarmi ukvarjajo vsak dan, pravijo, da je prepoved lahko slaba, lahko se zgodi, da dekleta ne bodo več pustili, da obiskujejo šolo, in tako lahko izgubijo še tisto malo okno morebitne drugačne socializacije, kot le znotraj patriarhalne religiozne družine.

Nekatere si jo izberejo tudi same, kot del identitete. Vprašanje je tudi, ali prepoved nošenja verskih simbolov velja za vse enako. Kaj je s križi in drugimi simboli v šolah? Pa tudi, zakaj gre pogosto le za prepovedi, ki zadevajo ženske, dekleta. Zakaj ni prepovedana nošnja turbanov, kip, kaftanov, šekij, patk in tako naprej. Vse, kar sem naštela, so deli večinoma moških oblačil pri različnih verah. Izjema je spet Francija, kjer so prepovedane tudi kipe in izrazito veliki križi.

Sodišče Evropske unije (ECJ) je v več primerih razsodilo, da države lahko prepovedo denimo javnim uslužbenkam nositi znake religiozne pripadnosti. In da pri tem ne gre za prozelitizem, torej poskus spreobračanja verskih prepričanj ljudi. Po državah je sicer prepoved rut in nikabov urejena različno.

Od septembra denimo v Avstriji velja prepoved pokrival za dekleta do 14. leta v javnih in zasebnih šolah. To ni restrikcija, to je varovanje svobode deklet, pravijo odločevalci.

Ustavno sodišče Avstrije je pred leti že razveljavilo podoben zakon za dekleta do 10 let. Da je diskriminatoren, da targetira samo muslimanke in muslimane. Da krši versko nevtralnost.

Amnesty International meni, da prepoved ne bo opolnomočila punc, nasprotno, dodala bi k trenutnemu rasističnemu ozračju, naperjenemu proti islamu.

Mnenja so tudi, da so razpravo sprožili, da bi odvrnili pozornost z gospodarskih, fiskalnih težav; primanjkljaj trenutno znaša krepkih 4,7 odstotka BDP.

Podobne prepovedi ima sicer še kar nekaj držav: Belgija, Danska, Bolgarija, Švica, deloma Nizozemska, Norveška. Države lahko same določijo raven nevtralnosti, ko gre za religijo.

Verska nevtralnost pa je pogosto le navidezna nevtralnost, opozarja marsikdo, odvisna od rase in spola in tudi veroizpovedi.

Kako sicer razumeti versko nevtralnost v državah, kjer se najvišji politiki udeležujejo uradnih dogodkov prevladujoče cerkve, večinoma katoliške, kjer se blagoslavljajo javne šole, pa včasih tudi druge zgradbe?

So države, kjer velja precej strikten laicizem, torej odločna delitev med religijo in državo. Primer je recimo Francija, za večino pa bi težko rekli, da so v tem klasičnem smislu versko nevtralne.

To se bo dobro spomniti, ko bo tudi pri nas morda izbruhnila razprava o tem, čeprav je deklet, ki bi se pokrivala, zanemarljivo malo.

"Pravo vprašanje je, koliko trpljenja povzročamo našim ženskam, ko naglavne rute spreminjamo v simbole in uporabljamo ženske kot najnižje šahovske figure v političnih igrah." Tako nekako je zapisal Nobelov nagrajenec za literaturo, Turek Orhan Pamuk v svojem romanu Sneg.

Namesto tako odločnemu ne rutam bi morali odločno reči ne femicidu. Torej umorom, zlorabam, pretepanju, zapiranjem, kar je pač nasilja, ki so mu ženske vseh ver, nacionalnosti in družbenega statusa izpostavljene v krogu družine. Pa ne gre samo za golo nasilje, gre tudi za zasuk pri vrednotah in razumevanju pravic žensk.

Takšno ali drugačno podrejanje žensk je pravzaprav lastnost vseh velikih monoteističnih religij, ne samo v islamu, dogaja se v krščanstvu, katolicizmu, protestantizmu, pravoslavju. Le da so oblike in stopnje zelo različne. In zato nikakor ne gre vsega metati v en koš. Razlike so izjemno pomembne, ko gre za realno življenje deklet in žena, je pa vseeno treba omeniti.

Predstava v Slovenskem mladinskem gledališču, 8 ur ni ves dan, se dogaja v Nemčiji leta 1972, torej res ne tako dolgo nazaj. V njej slišimo tudi podatke, kako v tem času Nemke v glavnem niso hodile v službo, to je bilo sramotno, družba jih je obsojala, da imajo raje kariero kot otroke. Če so se hotele zaposliti, so rabile izrecno privolitev moža. Tudi za odpiranje bančnega računa so rabile sopodpis moža, ki je potem upravljal tudi z njenim denarjem. To je bila seveda Zahodna Nemčija. V Vzhodni so imele, vsaj na papirju, pa pogosto tudi v praksi, več pravic, samostojno so se lahko odločale za poklic, kariero, na voljo je bila široka mreža jasli in vrtcev. Prosto so se lahko odločale o prekinitvi nosečnosti do 12. tedna. Z leti so se sicer pravice zahodnih in vzhodnih Nemk izenačile.

Zdaj nekatere trende v družbi lahko razumemo kot nekakšno konservativno kontrarevolucijo proti emancipaciji žensk. Za vse težave moških sta krivi liberalizacija in ženska emancipacija; vedno večja vrednota, kot ugotavljajo nekateri raziskovalci javnega mnenja, je znova devištvo pri dekletih.

Vse več je pozivov k reklu: za ženske so zadosti dom, družina, otroci, cerkev, domovina.

Tudi pri nas podmladki nekaterih strank govorijo o tem, kako bi bile domnevno ženske bolj vesele in zadovoljne, če ne bi hodile v službo, skrbele bi za dom, družino, vrt itd. No, v ZDA gredo še dlje, zakaj bi sploh imele volilno pravico.

In če se vrnemo k ministru Tajaniju z začetka in njegovim nasvetom sinu. V enem izmed odzivov reče nekdanji upokojeni vojaški general Roberto Vannacci, vodja stranke Nacionalna prihodnost, ki se zavzema za izgon vseh tujcev in hitro dobiva glasove, da on ima pa najraje tiste punce brez kril. Potem pa, da se je samo hecal.

Fino bi bilo verjeti, da si bodo politiki in političarke prizadevali tudi za to, da se ne bomo spet morali pretvarjati, da je to smešno tudi nam.