'Odločitev, ki lahko podari še eno jutro, še en objem, še en rojstni dan'

Evropski dan darovanja organov letos poteka pod geslom "Delimo si življenja", ki sporoča, da darovanje organov povezuje ljudi ter spreminja in rešuje življenja.

Darovanje v Sloveniji temelji na prostovoljnosti, zaupanju in solidarnosti. Kot poudarjajo v organizaciji Slovenija-ttransplant, njihov namen zato ni prepričevati ljudi, kako naj se odločijo, temveč jim omogočiti, da odločitev sprejmejo odgovorno in na podlagi preverjenih informacij.

V Sloveniji je do konca letošnjega septembra organe po smrti darovalo 34 darovalcev. V Centru za transplantacijsko dejavnost v UKC Ljubljana so v tem času presadili 80 organov oz. 33 ledvic, 19 src, 15 jeter in 13 pljuč. Običajno sicer na letni ravni opravijo med 100 in 110 presaditev organov.

Na čakalnem seznamu za presaditev organa je bilo medtem 2. oktobra še 260 bolnikov. "Za vsako od teh številk je oseba, ki potrebujejo udravljenje," poudarjajo v organizaciji, kjer se obenem zahvaljujejo vsem darovalcev in njihovim svojcem: "Zaradi njihove humane odločitve so številni bolniki dobili možnost nadaljevanja življenja. Posebno pomen ima zavedanje, da lahko v trenutkih največje izgube in žalosti nastane upanje za drugega človeka."

Čeprav po raziskavaj darovanje organov podpira več kot 80 odstotkov ljudi, pa je v nacionalnem registru opredeljenih le približno 18.500 oseb. "Razlogov za to je več," pojasnjuje odgovorna zdravnica za donorsko dejavnost v Slovenija-transplantu razlaga Jelka Kramarič. "Pogosto odlašamo, ne poznamo postopka vpisa ali pa se preprosto težko pogovarjamo o smrti in lastni minljivosti," doda.

Darovanje organov je namreč še vedno tema, ki odpira številna vprašanja, dvome in tudi strahove. "Nekateri temeljijo na nepoznavanju področja, drugi na zmotnih predstavah in neresničnih informacijah, ki krožijo v javnosti. Zato je ena naših pomembnih nalog, da ljudem zagotavljamo verodostojne informacije, odgovarjamo na njihova vprašanja in krepimo zaupanje v sistem darovanja organov," pravi Kramaričeva.

Poudarja, da je sicer prva in najpomembnejša naloga zdravstvenih ekip vedno zdravljenje in reševanje bolnikovega življenja. "Zdravljenje in darovanje sta strogo ločena postopka. O možnosti darovanja organov se začne razmišljati šele po potrjeni smrti," pojasnjuje. Slovenski sistem po njenih besedah temelji na jasnih strokovnih in etičnih pravilih, številnih varovalkah ter doslednem spoštovanju volje posameznika in dostojanstva umrlega.

Pomembno pa je tudi, da za darovanje organov ni določene zgornje starostne meje. Starost ali kronična bolezen tako sami po sebi še ne pomenita, da človek ne more biti darovalec.

Kako zelo konkretno lahko darovanje spremeni življenje, kaže zgodba Romane Skrinjar Alauf. Pri 36 letih so ji diagnosticirali Wilsonovo bolezen, redko dedno bolezen, pri kateri se v telesu kopiči baker in lahko povzroči hude poškodbe jeter. Bolezen so pri njej odkrili pozno, jetra pa so bila tako poškodovana, da je potrebovala presaditev.

Od diagnoze do transplantacije so minili le štirje meseci. "Nenadoma nisem več razmišljala o tem, kaj bom počela čez nekaj mesecev ali let. Razmišljala sem predvsem o tem, ali bom sploh še imela prihodnost," se spominja. Nato pa je prišel klic, da so se "našla" jetra. "In s tem klicem se je začelo moje drugo življenje," pravi.

Presaditev je uspela. Danes, deset let po presaditvi, živi, dela, potuje, uživa z družino in lahko znova dela načrte za prihodnost. A ob vsem se vedno znova vrača k eni misli: "Nekje je družina v najtežjem trenutku svojega življenja sprejela odločitev, ki je meni omogočila življenje. Te družine ne poznam. Ne poznam imena svojega darovalca. Ne vem, kakšen človek je bil. Vem pa nekaj – brez njegovega daru danes mene ne bi bilo tukaj."

Zato je svojo desetletnico transplantacije obeležila na prav poseben način. - odpravila se je na Camino. Iz Portugalske se je podala proti Santiagu de Compostela in v 15 dneh prehodila 282 kilometrov. Zame to ni bil samo pohod. Ni šlo samo za kilometre, utrujene noge in bolečine.

"Vsak dan sem imela v mislih svojega darovalca. Vsak korak je bil zanj. Na poti sem pustila tudi kamenček z napisom 'Za darovalca'. To je bila moja tiha zahvala človeku, ki mi je omogočil, da danes lahko naredim vse te korake," pravi.

Jo je pa obenem Camino naučil tudi, da življenja ne sme jemati kot nekaj samoumevnega: "Ko enkrat dobiš novo priložnost za življenje, začneš drugače gledati na vsakdan. Na jutra. Na družino. Na potovanja. Na čisto običajne stvari, ki jih prej mogoče sploh ne opaziš."

Zanjo darovanje organov ni samo medicinski postopek, temveč je odločitev, ki lahko nekomu podari prihodnost, še eno jutro, še en objem, še eno potovanje, še en rojstni dan, še en Camino. "Jaz sem ena izmed teh ljudi. In zato bom za vedno hvaležna. Hvaležna svojemu darovalcu. Hvaležna njegovi družini," še pove in doda, da je seveda hvaležna tudi zdravnikom in vsem, ki so jopripeljali do tega, da je danes tukaj.