Šestletniki v šoli: nezreli otroci ali helikopterski starši?

Če je bilo pred petimi leti otrok, ki so še eno dodatno leto preživeli v vrtcu in vstopili v šolo s sedmimi, namesto s šestimi leti, 5,7 odstotka, je bilo v šolskem letu 2017/2018 sedemletnikov med prvošolčki že 9,5 odstotka. Večinoma gre tu, po podatkih Statističnega urada RS, za otroke, ki so rojeni v novembru ali decembru. Znaten delež sedemletnikov med prvošolci pa je tudi otrok s posebnimi potrebami, in sicer 17,8 odstotka.

'Starši ne želijo celih popoldnevov presedeti z otrokom ob njihovih šolskih obveznostih'

Razlog za odlog vpisa v prvi razred osnovne šole so dvojni, pravi psihologinja Zdenka Zalokar Divjak: "Otrok razvojno še ni čustveno in socialno zrel za šolo. Po zakonitostih razvojne psihologije so otroci, stari pet in pol oziroma šest let, ravno v največjem razmahu svoje domišljije, ustvarjalnosti in potrebujejo čas, da se privadijo na sedenje, koncentracijo, pozornost. Drugi razlog pa je, da imajo starši pogosto slabe izkušnje že s prvim otrokom in ne želijo več presedeti celih popoldnevov z otrokom ob njihovih šolskih obveznosti."
Dodaja, da starši pogosto tudi od drugih slišijo, da se odlog vpisa v šolo obrestuje, kar prispeva k njihovi odločitvi: "Tudi sama vsako leto napišem veliko mnenj, saj razumem, da enostavno želijo podaljšati otroštvo in otroka pripraviti na samostojno šolanje."

'Otrok ne dozori po čudežu'

Da temu ni čisto tako, pa meni specialni pedagog Marko Juhant, ki pravi, da gre najpogosteje pri otrocih, ki v prvi razred prihajajo odloženi oziroma z odlogom, za težave pri vzgoji: "Uradno rečejo, da ni zrel za v šolo, da bo treba počakati, da bo dozorel." A večjo težavo vidi v tem, da otrok ostane še leto dni v vrtcu, ko pa nato pride v šolo, je "problemov več, ne manj, kot če bi šel takoj v šolo". Kot ključen problem vidi "občutek, da otrok ni zrel, potem pa se ne naredi ničesar, da bi otrok dozorel. Otrok ne dozori po čudežu, postara se za eno leto, a ne dozori, če se na tem ne dela."
Dodaja, da z odlogom otrok izgubi tudi svoje vrstnike. "Celotno skupino iz vrtca razporedijo v nekaj razredov in možnost, da bo imel otrok v razredu nekaj sošolcev, ki jih pozna že od prej, je zelo velika." Na drugi strani, po besedah Juhanta, v vrtcu, če je šolanje odloženo, ostanejo samo tisti sošolci, ki so bili prav tako odloženi: "To res ni dobra rešitev".

Pri tem poudarja razliko med otroci s posebnimi potrebami in vzgojnimi težavami, a "poleg otrok, ki imajo res posebne potrebe in razvojne težave, je odloženih veliko otrok, ki pa teh težav nimajo". Za otroke s posebnimi potrebami je po njegovem mnenju res potreben odlog, "tu bo sprememba pri zrelosti, saj bodo tudi strokovne službe delale na tem. Pri ostalih otrocih, ki pa samo tako "na splošno niso zreli", pa mislim, da je narobe, da ne gredo v šolo, ko bi morali".

Da se spreminjata vzgoja in način življenja, "otroci postajajo vse bolj zaščiteni, starši pa že v predšolskem obdobju, najbrž nehote, delajo veliko namesto otroka," pa meni tudi Zalokar Divjakova. "Nekako ne prepoznajo, kdaj se mora otrok sam obleči, kdaj mora tudi obsedeti, počakati in biti tiho, da je treba veliko delati na finomotoriki." Dodaja, da tudi naloga, da je otrok sposoben sodelovati pri določeni aktivnosti 45 minut, ni enostavna.

Meni tudi, da je prestop iz vrtca v šolo za otroka velika sprememba. "Otroci se veselijo šole, to je normalno. Če pa se ta pričakovanja porušijo, se otrok velikokrat zateče v prihosomatska obolenja." Iz lastnih izkušenj dela z otroki pove, da so tovrstni otroci "primerno intelektualno zreli za svojih pet in pol ali šest let", ampak ker še ne zmorejo določenih zahtev šole, sedenja in koncentracije, lahko pride do psihosomatskih obolenj, kot so razni glavoboli in dihalne stiske, "ki pa se zelo rade razvijejo kasneje v resnejša anksiozna stanja".

'Mala šola je bila idealna'

Po starejšem sistemu, pred uvedbo t. i. devetletke, je otroke na prehod iz vrtca v šolo pripravljala mala šola: "Mala šola je bila idealna, saj so tu res začeli poslušati, ni bilo več tistega, da govorijo en čez drugega, povečala se je sposobnost pozornosti in poslušanja."
Tako Juhant kot Zalokar Divjakova pa se strinjata, da program devetletke, še posebej v prvem razredu, ni dobro prilagojen starosti otrok. "To ni tisto, kar so obljubljali," pravi Juhant. "Sama analiza, ki so jo naredili šolstvo in njihovi strokovnjaki, je pokazala, da devetletka ni najboljša."

"Zasnova je bila takšna, da bo vzgojitelj kot druga oseba v razredu tisti, ki bo poskrbel za čustveni in socialni razvoj otroka, vendar so se kar "pretihotapile" učne vsebine," pa pravi Zalokar Divjakova, ki celo na predšolski stopnji opaža vse več "šolskih elementov, vsebin, ki so čisto nepotrebne, saj otrok preko igre najbolj razvija vse svoje sposobnosti, tako na intelektualnem, socialnem kot čustvenem področju. Tudi starši lahko s primernimi igračami, z veliko gibanja zunaj, pripomorejo k temu, da gre razvoj spontano naprej."

V šoli pa po njenih besedah učitelji niso usposobljeni, da bi se prilagodili na predšolsko obdobje, da bi otrok razvijal ročne spretnosti, pozornost, koncentracijo preko ustvarjalnih iger in dejavnosti. To se odvija že preko delovnih zvezkov, dodaja. Juhant pa tu izpostavlja primer opismenjevanja. "Dve leti imajo časa, da jih opismenijo, a težko boste našli šolo, kjer to res traja dve leti. Ker se jim tako mudi. Namesto, da bi se posvetili temu, da bi otroci funkcionirali kot razred, kot skupina, kot posamezniki in z njimi potem veliko lažje dosegli učne in vzgojne rezultate, se hiti v opismenjevanje. Za to pa so pri šestih letih zares majhni."

Dodaja, da bi bilo treba stopiti na prste učiteljicam prvih razredov in tistim ravnateljem, ki zahtevajo, da se opismenjevanje opravi v prvem letu, zato da bodo več dosegli. "To je bitka za pike, ali pa upajo, da so to točke, ki se potem vidijo na NPZ-jih, da so kanček boljši od sosedove šole po teh merilih. Program je dober, kako se ga izvaja, pa je vprašljivo."