Širca je zavrnila pričakovanja, da naj bi država množici gledaliških dogodkov - od Borštnikovega srečanja do Mesta žensk, od Klemenčičevih dnevov do Lepote ekstrema - ''dodelila hierarhični status in s tem ločila zrno od plevela'', saj države ne razume ''v vlogi vrednostnega biča, ki ga večina sicer želi''. Ugovarjala je, češ da so se sredstva kranjskemu tednu ''prelomila''. Slednja so se po njenih besedah ''zgolj ublažila'', čemur je botrovalo tudi dejstvo, da lanskoletna niso bila v celoti upravičena.
Vrednostno sodbo Širca prepušča gledalcem in drugim uporabnikom kulturne ponudbe. Zanjo je vsak festival oziroma prireditev možnost za tekmovanje in s tem posredno selecije, ki je v kulturi, ''kjer trg zelo redko in težko vzpostavlja merila'', skoraj edina pot do priznanj in nagrad.
