Ogledala naše družbe imajo otroške obraze

Bliža se konec šolskega leta, ko bodo lahko uživali v brezskrbnih počitnicah, karkoli smo jih pač že naučili, da užitek pomeni. Svet, v katerem vzgajamo otroke (ali pa svet, v katerem nas ti opazujejo), je svet kronične tesnobe, ponotranjenega strahu, v najboljšem primeru pa svetobolja neslutenih razsežnosti. V tem svetu smo se odrasli prepričali, da bo v prihodnjih tednih čas za brezskrbne užitke našega potomstva.

V zadnjih desetletjih se – predvsem po zaslugi pogumnih žensk, ki demitologizirajo podobo požrtvovalnih mater, ki prenesejo vse (in vsakogar) – tudi v našem prostoru odpira polje za svobodnejši in iskrenejši govor o starševstvu. Mesta in kraji, kjer lahko mlade ženske in moški odkrito govorijo o tegobah starševstva in s to odločitvijo povezanim obžalovanjem, že obstajajo. A zavoljo dolge zgodovine v reprodukcijo usmerjenih partnerskih odnosov in vlog spolov je biti starš še vedno nekaj blagoslovljenega.

Splošna družbena moč žensk je še vedno premočno prepletena z materinstvom, medtem ko očetovstvo moškim omogoča podaljševanje praks nadzora, odgovornosti in avtoritarnosti z (ne)varne distance – elementov njihove domnevne narave. Kako se potem, socializirani v te podobe, znajdemo v resničnem polju sodobnega starševstva, ki v ničemer ni podobno brezskrbnemu otroškemu igrišču, polnem smeha in miru?

Četudi je do neke mere razumljivo, da želijo starši svojim otrokom prihraniti tegobe, jim z umetelnim ustvarjanjem forsiranih podob popolnosti, v katerih se je nujno obnašati tako in čutiti drugače, delajo škodo. Otroci, ki niso last svojih staršev, namreč ne živijo v svetu, ki bi bil drugačen od našega. Še več: ne glede na to, kaj vse jim rečemo in kako na dolgo jim zapovedujemo, kaj da je prav, bodo prve predstave o življenju na tem svetu pridobili skozi opazovanje naših ravnanj.

Otroška identiteta se bo razvijala skozi socialne interakcije, pri čemer od nas ne bodo prevzeli zgolj informacij, ampak predvsem načine in meje naših čustvovanj; naš odnos do vsega in vseh, kar nas obdaja; našo aktivno vlogo v ustvarjanju prostorov, kjer bi bili varnost in enakost vseh enako pomembni.

Odločitev za potomstvo v dobi normalizirane tesnobe in ponotranjenega strahu pred vsem, kar je danes že tu, in posebej pred tistim, kar nas še čaka v svetu – kjer se infantilni moški igrajo z nedolžnimi (tudi otroškimi) življenji – je gotovo dejanje poguma posebne vrste. A vsako takšno dejanje s seboj prinaša veliko odgovornost. Skrbeti za otrokov razvoj in za njegovo dobrobit ne pomeni sodelovati v navideznih olimpijadah za najbolj angažiranega

starša, ki sledi vsem najpogostejšim zadetkom ustvarjanja iluzije popolnega sodelovanja v njegovem odraščanju in življenju.

Angažirano starševstvo pomeni tudi in predvsem spremljanje porasta stisk med otroki in mladimi, reflektiranje širšega družbenega sistema, v katerega so rojeni (po naši želji in zatorej z našo odgovornostjo) in v katerem se morajo naučiti živeti, delovati, se spraševati, dvomiti, žalovati in se veseliti.

Preden se prepustimo stiskam in imperativom dopustovanja, počitnikovanja in drugega, se velja vprašati: zakaj svoje otroke podcenjujemo in jim odvzemamo njihovo avtonomnost ter hkrati od njih pričakujemo skorajda stoično zrelost, trdnost in nedotakljivost, ki je ne zmoremo niti sami?

Ko to pišem, opazujem številne (mlade) družine, ki preživljajo morske počitnice na obali nekega otoka. Vloge spolov so ostale jasne in nespremenjene iz časov mojega in vašega otroštva, s tem pa so tako pogojena razpoloženja in nivo energije (ter najbrž spočitosti) vseh tistih, ki so skupaj prišli na dopust. Uživati, najbrž.

Kako bi bilo, če bi te počitnice izkoristili za iskren pogovor z otroki o tem, kako in zakaj smo preobremenjeni, prestrašeni in nemočni ob stiskah v nas in okrog nas ter kako lahko to vpliva na naše odnose s tistimi, ki nam veliko pomenijo? Kaj vse od nas odraslih zahteva sistem in kako zlahka je ob tem pozabiti, da je vse skupaj prazna iluzija?

Omenjeni otok velja za eno pomembnejših vstopnih točk migrantov in beguncev v Evropo. Pomembno bi bilo našim otrokom povedati tudi, zakaj je narobe, da so jih oblasti skrile stran od brezskrbnih pogledov dopustniške kaste.

Pomembno bi bilo spregovoriti o vsesplošnem svetu nasilja odraslih, v katerega smo jih rodili, ter o naši soodgovornosti normaliziranja tega stanja v njihovih majhnih svetovih. Vzdrževanje iluzij namreč nikoli ne zmanjša stisk, ki so posledica resničnih interakcij ali pa vztrajnega vztrajanja v iluzijah samih. Naša dolžnost je o vsem tem iskreno spregovoriti in to naučiti naše otroke. Če si želimo kdaj živeti v mirnejšem in varnejšem svetu, seveda.