Sodbe v imenu ljudstva odslej skrite pred ljudstvom

Nova praksa se vzpostavlja na podlagi sklicevanja na domnevno "prelomno sodbo" Vrhovnega sodišča RS iz maja 2020, v kateri je sodišče odločilo: "Pri dostopu do informacij imajo posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). To se nanaša tudi na kazenski pregon in informacije, ki se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah. ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni. V obravnavanem sporu to pomeni, da se ZDIJZ lahko uporabi le glede dostopa do tistih podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se ne nahajajo v sodnih ali državnotožilskih spisih." 

Po tej sodbi imajo torej dostop do vpogleda v tožilske in sodne spise le še upravičenci po zakonih, ki določajo to področje, novinarji in javnost, ki so informacije pridobivali na podlagi zahteve po informacijah javnega značaja, pa za dostop nimajo več pravne podlage. 

Okrajno sodišče v Ljubljani je tako naši novinarki na zahtevo po posredovanju pravnomočne sodbe iz leta 2014 odgovorilo: "Vaša zahteva za posredovanje sodbe tako ne izpolnjuje formalnih pogojev, da bi jo lahko obravnavali (oblično ste jo vložili po določbah ZDIJZ). Šele takrat, ko bo vaša vloga vložena na pravi način, jo bomo presojali tudi vsebinsko, upoštevajoč zgoraj navedeno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije." Podoben odgovor je dobila tudi od tožilstva. 

Sodba vrhovnega sodišča pa nima samo materialno-pravnih posledic, ampak tudi procesne. Ko tožilstvo ali sodišče zavrne zahtevo za vpogled oziroma dostop do dokumentov iz kazenskega ali sodnega spisa po procesnih zakonih, pritožba na Informacijskega pooblaščenca RS sploh ni mogoča, saj ne gre za postopek po ZDIJZ, zato zanj pooblaščenec ni pristojen in ni pritožbeni organ. 

Stroka opozarja: Če novinarji ne morejo delati, posledice nosi javnost

Po besedah Ceneta Grčarja, odvetnika družbe Pro Plus, omejevanje dostopa do informacij javnega značaja pomeni ne le onemogočanje novinarskega dela, pač pa tudi omejevanje pravice javnosti do obveščenosti, ki jo državljanom zagotavljajo prav novinarji. "Posledice morebitne spremembe sodne prakse, ki so jo državni organi takoj pograbili, so na dolgi rok hujše, kot se morda zdi na prvi pogled," opozarja. 

Z obveznostjo državnih organov po Zakonu o medijih, da novinarjem podajo informacije javnega značaja, ki se nanašajo na denimo konkretne postopke, se zagotavlja nadzor nad delovanjem vseh treh vej oblasti, povsem enako pa velja za obveznost posredovanja informacij javnega značaja po ZDIJZ. Vsakršno omejevanje dostopa do informacij javnega značaja pa seveda novinarjem onemogoča učinkovito izvajanje svoje temeljne vloge, to je nadzor oblasti in poročanje o temah, ki so v javnem interesu, poudarja. 

Novinarji so tako upravičeno lahko zaskrbljeni. "Nekateri državni organi so že do sedaj delali vse, da bi oteževali pridobivanje informacij novinarjev, zato je seveda pričakovati, da se bodo sklicevali na zadnjo sodbo Vrhovnega sodišča RS, ko bodo zavračali zahteve novinarjev po informacijah. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja ima že tako ali tako vgrajene sistemske možnosti za onemogočanje pridobitve informacij javnega značaja. Vlaganje tožb v upravnem sporu zoper odločitve informacijske pooblaščenke lahko uspešno odloži razkritje npr. dokumentov za več let. Novinar, ki na primer razkriva kako nepravilnost, pa informacije javnega značaja potrebuje zdaj, ne čez dve ali tri leta ..." 

ZDIJZ je po njegovem mnenju treba prenoviti tako, da za zahteve novinarjev velja drugačen postopek – tak, ki bo imel krajše roke in bo predvsem onemogočal vlaganje očitno neutemeljenih upravnih sporov zoper odločitve informacijske pooblaščenke z izključnim namenom zavleči postopek do take mere, da se izgubi smisel same zahteve. "Prav tako bi bilo treba razmisliti o višjih globah za odgovorne osebe pri državnih organih, ki preprosto ignorirajo zahteve novinarjev po informacijah javnega značaja." 

Je pa res, še pravi Grčar, da v normalnih demokratičnih državah državni organi obveznosti po dostopu do informacij javnega značaja dojemajo kot nekaj dobrega; kot nekaj, kar utrjuje sistem pravne države in prispeva k transparentnosti javne uprave. "Zdi se, da pri nas take percepcije ni ... zahteve po ZDIJZ so nekaj zoprnega, nekaj, kar ustvarja dodatno delo in moti mir državne uprave – vsaj tako je sklepati, glede na nenehno iskanje možnosti za sabotiranje obstoječe ureditve. Da je temu tako, je sklepati že na podlagi zadnjega primera, ko se sodišče in državno tožilstvo ob zavrnitvi  zahteve novinarjev po informacijah sklicujeta na domnevno "prelomno sodbo" Vrhovnega sodišča, pri čemer gre za tako drugačno dejansko in pravno podlago, da se praktično ni na kaj sklicevati." 

Informacijska pooblaščenka: V demokratični družbi je nadzor javnosti vitalnega pomena

Na posledice sprejete sodbe je v dopisu na obe resorni ministrstvi, pristojni za dostop do informacij javnega značaja, opozorila tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Kot je zapisala, je nevzdržno stališče, po katerem bi bila celotna pravosodna veja oblasti v celoti izključena iz režima dostopa do informacij javnega značaja, s tem pa tudi povsem odtegnjena nadzoru javnosti. "Javnost na ta način ne bi imela dostopa do nobenih podatkov v zvezi z vodenjem konkretnih kazenskih in drugih sodnih zadev, vključno z dostopom do sodne prakse. Javnosti (niti novinarjem) tako npr. ne bi bili dostopni podatki o tem, v kakšni fazi je določena zadeva, kdo jo vodi, ali so upoštevani zakonski roki, ali je zadeva zastarala, kako je bila zadeva zaključena, vključno s prvostopenjskimi sodbami in sklepi zaključenih zadev, ki so prosilcem dostopne izključno na podlagi ZDIJZ." 

Prelesnikova je v kratkem obdobju od sprejema omenjene sodbe vrhovnega sodišča obravnavala že več pritožbenih zadev, v katerih prosilcem (po novem) niso bile več posredovane informacije, ki so bile prej delno ali v celoti javno dostopne. "Iz tega izhaja, da je navedena problematika v praksi zelo aktualna, v laični in strokovni javnosti ter med novinarji pa zbuja vtis, da se stopnja transparentnosti delovanja pravosodnih organov zmanjšuje, kar ne prispeva k dvigu ugleda in zaupanja v delo pravosodne veje oblasti," je opozorila. Pozvala je k iskanju sistemskih rešitev, ker meni, da je v demokratični družbi nadzor javnosti (preko medijev in civilne družbe) vitalnega pomena za zakonito delovanje vseh organov javnih oblasti, tudi pravosodnih organov. 

Pirc Musarjeva: Pri dostopu do sodb smo izgubili osnoven princip delovanja ZDIJZ

Tudi nekdanja informacijska pooblaščenka in odvetnica Nataša Pirc Musar ocenjuje, da je omenjena sodba vrhovnega sodišča povsem spremenila dosedanjo prakso, ko – vsaj pri pravnomočnih sodbah – res ni bilo dilem, da so informacije javnega značaja. "Vrhovno sodišče pa se letos postavilo na stališče, da je treba za dostop do dokumentov v spisu zadeve vedno upoštevati procesno zakonodajo, ki ureja dostop do sodnih spisov in spisov, ki jih vodijo tožilci (torej zakon o pravdnem postopku, zakon o kazenskem postopku, zakon o državnem tožilstvu ...) in ne zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Med dokumente, ki so v spisu, pa nedvomno sodi tudi sodba, tudi pravnomočna, ko je spis že zaprt. Po pravnomočnosti in zaprtju spisa je le odločevalec drug, po zakonu o pravdnem postopku recimo o še odprti zadevi odloča sodnik oz. predsednik senata, ki sodi v zadevi, po pravnomočnosti pa predsednik sodišča ali z njegove strani  pooblaščena oseba," je pojasnila.

Posamezniki in tudi novinarji imajo tako sedaj možnost zahtevati sodbe le skladno s procesno zakonodajo. Če gre za civilno zadevo, imajo skladno s 150. členom ZPP stranke pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene, drugim osebam, ki imajo upravičeno korist, pa se lahko dovolita pregled in prepis posameznih spisov. Dokler postopek teče, dovoli to predsednik senata, potem ko je končan, pa predsednik oziroma predstojnik sodišča oziroma oseba na sodišču, ki ga določi. "Novinarji bi tako v okviru upravičene koristi morda lahko izkazali povečan javni interes, posameznik, ki ni novinar, pa se na javni interes težko sklicuje. Sodnik oz. predsednik sodišča bo moral vsekakor o tej upravičeni koristi presojati."  

Pri dostopu do sodb smo po njenih besedah "izgubili osnoven princip delovanja ZDIJZ, ki določa, da za dostop do informacij javnega značaja ni treba izkazovati pravnega interesa ali kateregakoli drugega interesa. Zdaj bodo novinarji morali obrazložiti, kakšno upravičeno korist bo imela javnost od razkritja sodbe. Dostop do sodb nedvomno ne bo več enostaven". 

V DNS šokirani: To je nedopustno!

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS), kjer so "šokirani nad novo prakso", pa opominjajo, da ZDIJZ zavezuje vse državne organe, torej tudi tožilstva in sodišča, kot informacije javnega značaja pa opredeljuje informacije, ki izvirajo z delovnega področja zavezanca. "Sodišča in tožilstva so ne glede na svojo avtonomnost in samostojnost zavezana k posredovanju informacij javnega značaja, zato menimo, da pravosodna veja oblasti napačno razume javnost svojega dela in da gre za zlorabo sodbe, ki že sama po sebi pomeni odmik od dolgoletne dosedanje prakse in tudi že sprejetega stališča Vrhovnega sodišča RS, ki ga je to zavzelo v zvezi z vprašanjem, ali so procesni predpisi v odnosu do ZDIJZ specialni, če gre za dostop do informacij javnega značaja." 

Opozarjajo tudi, da se zavračanje dostopa do informacij javnega značaja s področja pravosodja lahko razširi na vse specialne predpise, ki urejajo informacije v zvezi s postopkom, na primer Zakon o zavarovalništvu, Zakon o trgu vrednostnih papirjev, Zakon o bančništvu, Zakon o Banki Slovenije. "To so namreč institucije, ki so se že do sedaj upirale posredovanju informacij. S tem bi bile popolnoma izničene vse pridobitve na področju dostopa državljanov do zanje pomembnih javnih informacij in dokumentov, bistveno bi bil otežen nadzor nad zakonitostjo delovanja državnih organov in nadzor nad transparentno porabo javnega denarja. Ker so praktično vsi materialni predpisi vezani na nek procesni zakon, ki praviloma dostop do informacij in podatkov omejuje na stranke postopka, se sprašujemo, za katere primere bo po tolmačenju sodišča in tožilstva ZDIJZ sploh (še) uporaben (?)."

Prepričani so, da bi moralo tožilstvo oblikovati jasne kriterije in v vsakem konkretnem primeru vsebinsko utemeljiti, zakaj je interes postopka ogrožen in zakaj je dostop do spisa zavrnjen. Za primere, v katerih so obtoženi nosilci pomembnih javnih funkcij ali v katerih gre za porabo javnega denarja in podobne teme, ki so v izrazitem javnem interesu, bi moral prevladati interes javnosti nad ostalimi interesi. Tožilstvo bi se lahko odločilo tudi za delni dostop ali zakrilo podatke, ki bi lahko kompromitirali kazenski postopek, ne pa da zavrne dostop v celoti. Se pa zavedajo, da je ta pot dolgotrajnejša. 

Ena od možnosti, ki jo predlagajo, bi bila dopolnitev procesnih zakonov, da lahko, ne glede na določbe tega zakona, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih upravnih zadevah. Takšna rešitev bi sicer prinesla nove težave, saj bi se morali ustrezno dopolniti vsi procesni zakoni, kar je lahko zelo težavno. Druga rešitev, ki jo poznajo tudi druge evropske države, pa je, da se pravosodje izvzame iz ZDIJZ, ob tem pa se v specialni zakonodaji točno navede, kaj je javno in dostopno in kaj ne. Točno naj se opredeli tudi, pri posredovanju katerih javnih informacij morajo biti sodišča in tožilstva proaktivna. To je sicer pristanek na krnitev splošne veljavnosti ZDIJZ, vendar morda glede na dejanske razmere edina uporabna rešitev, ki bi onemogočila iskanje lukenj in zlorabe v interpretacijah, menijo v DNS.

Opozorili so tudi na specifičnost položaja novinarjev v sodobnih demokratičnih družbah, katerih delo je utemeljeno na ustavnih načelih; svobodi izražanja in na njej temelječi svobodi tiska. "Pričakovanje, da bo moral novinar pri svojem delu, ko bo od organov zahteval konkretne informacije po ZMed ali dokumente po ZDIJZ, izkazati in utemeljiti pravni interes, je po našem mnenju nedopustno. Tovrstne zahteve novinarjev so namreč pravno utemeljene že z njihovim poslanstvom v družbi ter v omenjenih določbah Ustave Republike Slovenije," so zapisali. 

Pristojni ministrstvi in vlado so pozvali, da ustanovijo delovno skupino, v kateri bodo sodelovali predstavniki novinarjev, uradi Informacijskega pooblaščenca, tožilstev in sodišč. Ta delovna skupina bi razjasnila dileme odnosa ZDIJZ do procesnih zakonov ter določila jasne kriterije za dostop do informacij v kazenskih in sodnih postopkih. 

Odziv obeh ministrstev 

Z Ministrstva za javno upravo so nam odgovorili, da se bodo zaradi kompleksnosti področja predhodno seznanili s stališči drugih deležnikov, nato pa se bodo do predmetne problematike odzvali celovito in nas o tem obvestili. 

Na Ministrstvu za pravosodje pa pravijo, da so po preučitvi omenjene sodbe vrhovnega sodišča v okviru priprave novele Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripravili predlog dopolnitve 128. člena, s katerim bi bila določena izrecna podlaga za uporabo ZDIJZ, kot je veljalo v praksi do odločitve vrhovnega sodišča. Dostop do informacij javnega značaja (z izjemami) po ZDIJZ namreč zasleduje drug namen kot veljavni 128. člen ZKP (ni potrebno izkazati upravičenega interesa). "Ker soglasja strokovne javnosti ni bilo mogoče doseči, rešitev ni bila vključena v predlog novele ZKP-O, ki je bila 30. 9. 2020 potrjena na Vladi. Bomo pa na Ministrstvu za pravosodje tudi v prihodnje spremljali prakso sodišč glede dostopa do sodnih spisov in jo upoštevali pri bodočih spremembah procesne zakonodaje oziroma v okviru morebitne spremembe ZDIJZ, ki je v pristojnosti MJU," so še dodali.