Opozicija pripravila načrt financiranja, zdaj pa želi protiustavni referendum

O natančni analizi stroškov, investicij in prihodnosti Slovenske vojske smo že večkrat pisali, predvsem pa smo opozarjali na dvoličnost, ki je pripeljala do tega, da je vojska na najnižji točki. Čeprav večina zamahne z roko, ker smo na ta opozorila in negativne ocene vajeni že desetletje, še vedno nismo dosegli niti najmanjšega političnega soglasja, kaj bi radi naredili. Ampak pozor, izraz političen uporabljam kot del predstave za javnost, saj so ljudje oziroma stranke, ki so danes za referendum in nadaljnje hiranje vojske, tisti, ki so v letih 2018–2019 prvi po dolgem času pripravili načrt financiranja vojske. Nekdanja ministrica Andreja Katič, članica Socialnih demokratov, je bila tista, ki je načrt bodočega financiranja vojske pripeljala do skorajšnje uveljavitve. Minister Matej Tonin pa ga je v pravzaprav enaki obliki tudi spravil skozi. Pomembno pa je poudariti, da se ta načrt ni bistveno spremenil od leta 2005. Več o tem si lahko preberete tukaj: 

Zdaj pa je stroka, ki je ta načrt pred dobrim letom spisala, ena glavnih pobudnic za referendum. Kar je še bolj nenavadno, in prepričan sem, da to dobro ve, takšen referendum bi bil protiustaven. Referendumi v Sloveniji niso brezpogojni oziroma ne smemo razpisati referenduma za vsako stvar. Če natančneje pojasnimo, referenduma ne smemo razpisati o človekovih pravicah, temeljnih svoboščinah, davkih, nujnih ukrepih za obrambo države, odpravo nesreč … In to piše v 90. členu Ustave. Ministrstvo za obrambo je za pravno mnenje prosilo Inštitut za ustavno pravo, pod mnenje pa sta podpisana prof. dr. Matej Avbelj in prof. dr. Igor Kaučič. Tako sta že uvodoma zapisala:

"V zvezi s (predlogom) ZZSISV2 se zastavlja vprašanje, ali gre z vidika materialnega kriterija za zakon, ki ga je mogoče uvrstiti v eno izmed navedenih ustavnih kategorij, za katero velja prepoved referendumskega odločanja. Upoštevaje ustavno ureditev prepovedi zakonodajnega referenduma in ustavnosodno prakso kot tudi gradiva, ki so leta 2013 spremljala revizijo 90. člena Ustave (travaux preparatoires), je utemeljeno sklepati, da obravnavani zakon izpolnjuje pogoje, predpisane za izključitev zakonodajnega referenduma o njem po prvi alineji drugega odstavka 90. člena Ustave. ZZSISV sicer vsebinsko ureja finančna vprašanja, vendar gre po cilju in namenu, ki ju uresničuje, za zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe in varnosti države. Za zakon torej, ki je skladno s prvo alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave izvzet iz referendumskega odločanja."

Kaučič je v svojih prejšnjih besedilih to mnenje tudi večkrat podal in predstavil, kje in zakaj je takšen referendum dopusten. In Slovenija v tej točki ni izjema, saj podobne omejitve poznajo tudi v tujini: "Omejitve in prepovedi referendumskega odločanja za nekatere vrste zakonov so običajne tako v sistemih, kjer referendum lahko zahtevajo volivci (npr. v Švici, Italiji, Srbiji, Sloveniji ter na Madžarskem in Slovaškem), kot tudi v sistemih, kjer je ta pravica dana parlamentu in drugim subjektom (na Danskem in Portugalskem ter v Franciji, Grčiji in Estoniji)," je zapisal Kaučič leta 2014. 

V svojem besedilu opozori, da so bile spremembe zakonodaje glede dopustnosti referendumov nujne, saj se je pogosto dogajalo, da sta "relativno široka in enostavna dostopnost do referenduma kot tudi pomanjkljiva normativna ureditev omogočili njegovo uporabo kot tudi zlorabo za dosego ozkih političnih in strankarskih interesov in tudi ciljev posameznih dobro organiziranih interesnih skupin. Pri tem so izstopali zlasti poslanci državnega zbora, ki so referendum pogosto uporabljali za reševanje medstrankarskih nasprotij." Tokrat ni nič drugače in ne smemo pozabiti, da so politične stranke, tako desne kot leve, uporabljale referendume za potrditev svojih političnih usmeritev. Naj bo to družinski zakonik, drugi tir, malo delo, RTV Slovenija – zelo pogosto so jih uporabljale stranke, da so svojo volilno telo utrdile in razburjale politični prostor. Kaj je bila posledica vseh teh strankarsko vodenih referendumov? Zelo nizka volilna udeležba, saj v večini primerov prebivalci zunaj strankarskih sistemov niso prepoznali vsebine ali pa se z njo poistovetili. 

Tokrat je retorika pričakovana: vojska ni potrebna, Nato je zlo, korupcija pa zagotovljena. In namesto da bi opozicija dobro nadzorovala nakupe in pravilno uporabo denarja, zdaj želi referendum, ki ne bo uspel, da lahko nabira politične točke. In ta zmaga bo dvojna: če državni zbor zavrne razpis referenduma (kar nalaga Ustava), bo to nov politični absolutizem oziroma bo politično telo želela prepričati, da je preslišana, čeprav dobro ve, da je že zakonodaja takšna, da ne bo uspelo. In tudi ve, kakšne so razmere v vojski, saj je sama delno odgovorna za nastale okoliščine po letu 2008 – vojska do vlade Marjana Šarca praktično ni imela denarja za investicije in deset let ni majhno obdobje. Preračunano je teh 780 milijonov evrov skoraj toliko, kolikor je vojska izgubila od leta 2008, tudi če ne upoštevamo zmanjšanih investicij, ki jih predvideva proračun za leto 2020 in 2021. Tudi v naslednjem letu se bo povprečna starost bojnih vozil povečala, ta bo znašala kar 25 let. 

Referendum naj bi nastal na podlagi jasno izražene ljudske volje ali pa iskanja širšega političnega konsenza o določenih usmeritvah države, ne pa politično orodje. Pojav tako imenovanih ljudskih civilnih iniciativ se je želel izogniti temu načelu, a so stranke v Sloveniji pogosto to posredno izkoristile, kar smo v Sloveniji videli že v številnih primerih (drugi tir, družinski zakonik …). Kolega Jure Tepina je v svojem komentarju zapisal, da je politično lomastenje pogosto težava: "Slovenija je …  s političnim lomastenjem po obrambnih silah vojsko naredila invalidno. Slovenija tako ni miroljubna država, politiki so Slovenijo naredili za neškodljivo državo. Miroljubnost pomeni predvsem, da si sposoben ekstremnega nasilja, pa se ga nikoli ne poslužiš. Sicer si neškodljiv. Politiki, predvsem Instagram poveljnik Borut Pahor, so nas naredili vojaško neškodljive." To je tudi eden od ključnih razlogov, zakaj tudi referendum ne bo uspel, saj se v tem primeru vojska s sami negativnimi ocenami o pripravljenosti dejansko bori z roba svojega obstanka.

Kot je rekel moj profesor na univerzi: "Vojska je najbolj nepotreben strošek, dokler je ne potrebuješ. Podobno kot zdravstveno zavarovanje." In po vseh nalogah, ki jih opravlja Slovenska vojska, od zagotavljanja helikopterskega reševanja do pomoči v sosednjih državah, sodelovanja v času epidemije, pomoči prebivalcem v Postojni ob žledolomu, pomoči gorskim postojankam, varovanja meja, sodelovanja na misijah po tujini, pomoči ob naravnih katastrofah, postavljanja začasnih mostov, pomoči pri gašenju požarov ...  Večina nas ne bo pozabila, ko je slovenski helikopter reševal ljudi v Bosni ob poplavah in še številnih drugih nalog, ki jih opravljajo – ob tem se lahko upravičeno sprašujemo, kako dober je naš spomin in kako kratek je lahko političen. In vedite, da je stanje v Slovenski vojski pogosto slabše, kot bi ga sami želeli priznati, a kljub temu opravijo svoje delo. Kot so priskočili na pomoč na stotine planincem, ki so imeli težave v gorah in so komaj čakali na značilen zvok, ki ga ima Bell 412, čeprav so nekateri belli stari toliko kot avtor tega članka.