Osnovni namen takoimenovanega protikorupcijskega zakona, ki ga je predlagal prav Urad vlade za preprečevanje korupcije, je odpravljanje in preprečevanje vzrokov korupcije. Predvideva tudi ustanovitev samostojnega državnega organa - Komisije za integriteto javnega delovanja, ki bo nadomestila sedanji vladni urad za preprečevanje korupcije. Komisiji bodo morali nosilci javnih funkcij (zakonodajni, izvršilni in sodni veji oblasti na ravni države kot tudi funkcionarji v lokalnih skupnostih) dolžni poročati o svojem premoženjskem stanju, predlog zakona pa predvideva tudi sankcije za kršitev določb o predložitvi podatkov o premoženjskem stanju, kar sedaj ni bilo ustrezno urejeno. Med drugim vsebuje tudi prepoved sprejemanja daril, razen protokolarnih in priložnostnih, ki so manjše vrednosti.
Koalicijske poslanske skupine so bile s predlogom zakona v glavnem zadovoljne, zato ga nameravajo podpreti, nasprotno pa je bila opozicija precej kritična. Podporo predlogu zakona je zavrnila NSi, kjer menijo, da ” ima zakon premalo zob, da bi lahko zagrizel v resnično korupcijo,” kritični pa so tudi v SDS, kjer predlagajo kar sestavo novega zakona, po katerem naj ”odgovornost za boj proti korupciji prevzame vlada,” saj po besedah Mihe Brejca ”splošno družbeno okolje meni, da se poštenost ne splača, kar kaže, da smo neverjetno razumevajoči do koruptivnih dejanj.”
Sašo Peče (SNS) je zakon označil za metanje peska v oči, s čimer poslanci ustvarjajo pogoje za korupcijo, zato zakona ne nameravajo podpreti, mnogo pripomb pa imajo tudi v SMS in SLS.
Stranke DeSUS, ZLSD in LDS so z “lepotnimi popravki” obljubile podporo predlaganemu zakonu.
Razpravo je precej razburkal tudi Janez Janša (SDS) z opozorilom, da nekateri nekdanji poslanci še vedno niso podali poročil, ki jih terja zakon o nezdružljivosti funkcij, v zvezi s tem pa omenjal tudi številne afere. Strokovni obisk generalne državne tožilke Zdenke Cerar na Kitajskem je ocenil kot ”pot po inštrukcije v državo z največ korupcije”.