Drdranje vlaka mimo napisa v cirilici

"Ta postaja je bila leta 2010 predvidena za rušitev, saj so tam spodaj postavili novo postajališče," nam nekdanji železničar s 35-letnim staležem opisuje, kako je staro postajo vzel v najem in zgradbo tako rešil pred rušenjem. Šele pozneje je ugotovil, da ga z železniško postajo v Osluševcih veže tudi osebna zgodovina.

"Ko sem začel raziskovati, sem ugotovil, da je moj pradedek leta 1908 tole zemljišče prodal nekdanji državi, da so tukaj lahko naredili postajo," razlaga Korpar, ko nam razkazuje staro postajališče v naselju v ormoški občini.

V Jugoslaviji so imena železniških postaj nekoč zapisovali tako v latinici kot v cirilici, izvirna tabla je ohranjena še danes.

Zdaj tam domuje društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, ustanovljeno leta 2014, ki danes šteje 140 članov. Prav danes so se tam zbrali, da bi proslavili 100-letnico omenjene stare postaje, ki so jo spremenili v železniški muzej in učni center železniške zgodovine.

Osrednji objekt muzeja je prenovljena nekdanja postajališčna stavba, ki je vseeno obstala v duhu nekdanjega časa. Danes se pa tam ne čaka več vlakov, ampak je postala društveni prostor za druženje – tudi ob šilcu domačega žganja za dobrodošlico, na katerega so zaradi lastnih sliv zelo ponosni.

Zunaj stoji madžarski poštni vagon, ki tako kot postaja nosi letnico 1926. Odstavljenega in zapuščenega so našli na Pragerskem, skrbno so ga obnovili in notranjost spremenili v staro postajo v malem.

Potniška blagajna, čakalnica, prometni urad. Na stenah visijo stare fotografije, uniforme in razstavljena oprema. Najstarejši eksponat predstavlja vodni stolp za napajanje lokomotiv iz leta 1846, nenehno oprezajo še za novimi, s katerimi bi lahko obogatili svojo zbirko.

Na ogled so postavljene makete železnic, ki jih sami izdelujejo člani društva, največja prikazuje ormoško železniško postajo, kot je bila videti v prejšnjem stoletju. Zunaj je kolesarnica, ljudje so se do postaje namreč pripeljali s kolesom in ga pustili tam do svoje vrnitve, okoliški prebivalci pa so v spomin na ta običaj muzeju darovali svoja stara kolesa.

Na leto dobijo 2000 do 3000 obiskovalcev, prihajajo različna društva, zavodi, domovi upokojencev, šole in vrtci. Učni center železniške dediščine obiskujejo študenti mariborske fakultete za gradbeništvo in prometno inženirstvo. Med obiskovalci iz tujine je največ Avstrijcev.

Pisalo se je leto 1860, ko je bila 24. aprila uradna otvoritev odseka Pragersko–Čakovec–Kotoriba–Velika Kaniža, ki je že naslednje leto mimo Blatnega jezera dosegla še Budimpešto. Prlekija je bila tako povezana z bogatimi trgovskimi centri, kot sta bila tudi Dunaj in Trst.

Železnica je krajem ob progi prinesla velik gospodarski razvoj in omogočila ljudem lažjo pot v druge kraje, železniške postaje so bile okno v svet. Na Stanici v Osluševcih je zjutraj na vlak čakalo tudi po več kot 100 potnikov, danes le drdranje železnih koles spominja na tiste stare čase.