Islamska skupnost je do prihoda 40-letnega Osmana Đogića v Slovenijo živela na robu oči javnosti. Đogić, kot pravi Primož Šterbenc z ljubljanske Fakultete za družbene vede, vodi islamsko skupnost, ki pripada najbolj liberalni šoli islamskega prava – to je šoli hanafi. "Ta je sama po sebi precej sekularna, pa tudi drugače islamska skupnost, ki je v Sloveniji, izhaja iz bosansko-hercegovske islamske skupnosti, ki je bila pred bosansko-hercegovsko vojno najbolj sekularna islamska skupnost na svetu". Po vojni se je to malo spremenilo, vendar pa je to še vedno neka zelo liberalna in sekularna skupnost, še dodaja Šterbenc.
Mufti pravi, da je bil najverjetneje izbran zaradi osem letnih izkušenj, ki si jih je pridobil na službovanju v Avstraliji. Družino s tremi otroci pa je nazaj vlekla Evropa. Kot pravi, je mejo med muftijo in Osmanom Đogičem težko postaviti. V tem primeru je meja zelo tanka, poudarja Đogić, saj se je na nek način njegovo privatno življenje združilo s profesionalnim.
Amala Đogić ob tem pravi, da ni lahko biti muftijeva žena. Predvsem zaradi tega, ker postaneš javna oseba, če to želiš ali ne. Nisem hotela biti javna osebnost, trdi Amala Đogič, vendar se temu, ko so jo policisti skoraj priprli zaradi rute, ki jo je nosila, ni mogla izogniti. Še vedno se ljudje na ulici za mano obračajo, pravi, vendar se je že privadila. "To, da jaz nosim ruto, je isto kot da nekdo nosi neko frizuro, tiste pisane barve", zatrjuje Amala Đogić.
Đogić trdi, da za hobije nima časa, saj je služba njegovo življenje in družina njegovo veselje. Slovenščina mu, kot pravi, ne gre najbolje, ker pravzaprav nima časa, da bi se posvetil slovenskemu jeziku. Kljub temu pritrjuje, da se bo slovenščini moral posvetiti, da bi bil bolj konsistenten in bolj iskren. "Moram, ker sicer bom imel vedno manj možnosti, da postanem pravi Slovenec" pravi Đogić.
Do prihoda v Ljubljano pred dvemi leti, pravi mufti, Slovenije skorajda ni poznal, vendar pa leta 2001, ko je prišel, ni imel občutka, da prihaja v neznano, ker je prihajal iz države, v kateri vlada izjemen red. "Mogoče sicer tole ne bo ravno popularno, ampak še vedno čutim, da je v Sloveniji red, disciplina, lepota, čistoča, ampak tudi določena stopnja hladu," dodaja Đogić. Vendar pa skromna, mirna in prijazna družina Đogić, ki je v Sloveniji našla svoj dom, pravi, da se bodo navadili. "V tem trenutku nameravam, če se pesniško izrazim, v Sloveniji dočakati starost" pravi Đogić. V dveh letih mu je z dialogom uspelo iz nemogočega narediti skoraj mogoče. Če se bomo še malo pogovarjali, pa bo morda postalo tudi skoraj normalno.