Otroci med dvema ognjema

take starše bi jst takoj dala v arest sory, potem bi pa imeli šanso zmenit se kdo je več kriv,kdo manj,in otroci izbirat s kako pravico eden drugemu odrekajo ali naj ta,ali drugi ima kontakte z otroki,in kdaj?? s kako pravico povzročajo toliko gorja otrokom?? potem pa govorijo;;imam te rad,če imaš rad,ne delaš problemov--pribito

Neverjetno no, glede na to kaj vse počnejo pristojni, ni čudno da otroci, pa tudi odrasli doživljajo travme. Vprašanje je le na podlagi česa določajo višino, nivo travme in kdo je dejansko pristojen zato. Kje se konča \'domača\' travma in začne \'strokovna\' travma, ki ni ničmanj nedolžna?. In res, socialni delavci so bolj birokrati, kot strokovni delavci. Poleg tega je moteče, da je odvzet otrok, četudi z razlogom, hospitaliziran, saj ni bolan, mar v naši državi nimamo mladinskih domov za take primere, da morajo otroci biti hospitalizirani, kjer je velika verjetnost, saj ne da bi mladinakih domovih bila kaj manjša, prisilnega, proti volji otroka, in brez vednosti staršev, jemanja \'neznanih\' zdravil in pomirjeval, linija najmajšega napora. Kdo lahko jamči staršem, da temu ni tako, ne bo tako. Otroci so vedno na slabšem, saj je očitno da so pred sodiščem, in večino \'strokovnjakov\' še vedno ožigosani kot nezanesljivi in neveredostojni v izjavah, ki se jih posluša zgolj po zahtevi zakona, ki pa ne daje jamstva, da se bo izjave jemalo resno, če so seveda točne. In zakaj bi otroci lagali, čeprav so samo otroci, kar je očitno za mnoge preveč moteče, da bih jemali kot sebi enakovredne. Res je, da je otrokom, z odraslimi ni nič drugače, lahko manipulirati in nekaj vcepiti, morda nekateri starši to res počnejo, a vendarle imajo pravico, ki je strokovnjaki, ki naj bi delali z otroki, nekako ne poznajo, da otroka poučijo o postopku in zadevah, ki ga čakajo, soodvisno od starosti in razumevanja otroka. Po drugi strani, pa z otrokom manipulirajo tudi strokovnjaki vse do odvednikov, namesto da bi otroka pripravili na to. Sicer otrok res nabere izkušenj, ampak takrat je že prepozno, da jih uporabi. Sistem je slab že sam po sebi, in zakaj nov zakon ni bil sprejet, zakaj ni prišel pred vlado, ker nekdo tega očitno ni želel, pa se morajo inštitucije in strokovnjaki ravnati po zakonu s prejšnega tisočletja. Zakoni ne bi smeli biti starejši od 20 let, okolje se prehitro spreminja, zakoni pa se žal ne prilagajajo temu. Posledice poznamo, med drugim tudi dolgotrajnost postopkov, ki se v večini primerov vlečejo skozi vse otroštvo in tudi mladost, gledano s strani otroka, kar jim seveda nič ne koristi, ni način. Škoda pa je nepopravljiva, \'otroci\' imajo kup izkušenj, ki pa vodijo le k nezaupanju v sistem, pri enih manj, pri drugih bolj, kar je, na splošno, skupno itak večini. Žal je, nenazadnje, težava, ena glavnih, stroke tudi to, da \'zna\' pomagati le posameznemu članu družine, ne pa družini kot celoti, torej, kot po zakonu mora družino najprej razbiti, šele potem lahko pomaga, in med vsem procesom, ki pogosto traja več let, cela družina sploh ne pride skupaj. Stvar je še toliko hujša, če je šlo lažno prijavo, lažen motiv, ali napačno sklepanje in razumevanje s strokovne strani, ki preveč sledi pravilom, obrazcem-seznamom, premalo pa zdravi logiki. Dejatvo, da najkrajše ne potegnejo vedno otroci, včasih tudi odrasli-starši, ki so dejansko nedolžni, a ne vedno, seveda. Ko je škoda enkrat narejena, je seveda prepozno, breme za oboje, tako otroke, kot za starše, čeprav nedolžni, ostane za vse življenje, sproščeno življenje brez strahu je preteklost, vse drugo je zgolj navidezno ali pa tudi ne.

Delo CSD-ja v mojem primeru je bilo pa pod vsakim nivojem. Če bi se človek na njih zanašal, se ti lahko pa še zmeša. Kup nesposobnih diplomirank, teoretizira o zadevah o katerih nimajo pojma.

Edino pravilno, da otroke odstranijo iz takega okolja. Moja osebna izkušnja je pa taka : sem otrok ločenih staršev, dodeljen mami, ki je poskrbela, da naju z bratom na dogovorjenih stikih z drugim staršem ni bilo iz vseh možnih razlogov. Njeni razlogi me ne zanimajo, dejstvo je, da imam mnogo boljše odnose ravno z drugim staršem. Glej ga zlomka, tudi sam sem ločen starš enega otroka. S tem, da najin otrok živi pri mami, redno obiskuje očeta na drugem koncu Slovenije. Po burnih začetkih sva se z bivšim partnerjem usedla, pogovorila in najino dete, ki šteje 15 let je vzorna pubertetnica. Malo jo meče, veliko je zaljubljena in ima na srečo dve družini, pri vsaki pa ogromno ljubezni, podpore in tudi trdne vzgoje. Predvsem so pa bili pritiski na začetku z obeh strani širše familije češ : a si nor, a boš otroka kar pustil/a k nej-njemu !? Naj plača za svoje grehe tako, da mu otroka pač ne daš. Idiotizem prve vrste.

Kriss, je nekaj resnice v tvojem pisanju, a generalno gre tu v prvi vrsti za starse, ki se obnasajo ne le popolnoma egoisticno in neproduktivno, ko gre za vprasanje njihovih otrok, ampak so po mojem laicnem mnenju za osebnostno motene osebke. Tozarjenje levo desno, ovadbe, blablabla nakazujejo, da dva \"odrasla\" osebka nista sposobna normalnega dogovora glede prihodnosti njunih otrok. CSD in podobne institucije so brezcustvene sledilke papirjev in zakonov, kateri so mocno posploseni, docim vsak nov primer je specificen. Kot je nekdo nekoc ze zapisal in ga citiram - 75% starsem bi bilo treba zakonsko prepovedati imeti otroke. Kajti na koncu v taksni vojni vedno izgubi otrok, ko ga zaradi neodraslosti starsev iztrgajo od obeh in pristane v nekih zavodih.

Otroci so žrtve feministične histerije in nasilja CSDjev, kakor tudi sfeminiziranega sodstva. In vse to \"kao\" v imenu otrokovih pravic. Resnica ja pa v tem, da je vse več degeneriranih moškinj, ki svoje manjvrednostne komplekse stresajo na tak način. Enostavno ne morejo odpustiti moškim, da so se same rodile brez tiča in so žal samo ženske. Pol jih pa kar razganja od zlobe, čarovnice izrojene.