Otroci na pediatriji in URI Soča prejeli kocke, ki so jih izdelali zaporniki

Ministrica za pravosodje Lilijana Kozlovič in generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij Bojan Majcen sta s simbolično gesto razveselila male bolnike v UKC Ljubljana in URI Soča. 

Generalnemu direktorju UKC Ljubljana Janezu Poklukarju in strokovnemu direktorju Pediatrične klinike Marku Pokornu ter generalnemu direktorju URI Soča Robertu Cuglju sta podarila 30 kompletov ročno izdelanih lesenih ravnotežnostnih kock, ki so jih izdelale zaprte osebe v zaporih Celje, Ljubljana in Ig. V zavodu v Celju pa je nastal tudi prikupen lesen snežak, ki bo po novem krasil prostore obeh zdravstvenih ustanov. Ob predaji sta sodelovali tudi vodja bolnišnične šole v UKC Tanja Bečan in poslovna direktorica Pediatrične klinike Helena Ulčar Šumčić. 

Nik in Sara, otroka, ki sta vključena v rehabilitacijo na URI Soča, sta se ob tem zahvalila ministrici in generalnemu direktorju za donacijo s prazničnim voščilom. "Obe zdravstveni instituciji sta izpostavili sporočilo, da so veseli poklonjenih ravnotežnostnih kock. Z darilom sta si dve skupini ljudi, ki so se v življenju znašli pred preizkušnjo – otroci v bolnišnici in zaporniki – simbolično podali roki," so zapisali v sporočilu za javnost.

Na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij so že predhodno pojasnili, da želijo z donacijo kock v času obdarovanj javnosti sporočiti, da je vsaka roka lahko dobra roka – tista, ki spodbuja in opolnomoči dobro v človeku. "Vsak komplet kock je opremljen z zgodbo, ki najbolje opiše plemenit namen, prizadevanja in trud, ki so vloženi v končni izdelek – unikatne lesene ravnotežnostne kocke. Z njimi lahko postavimo stolp in morda nam ne bo uspelo v prvem poskusu. Vendar ne bomo obupali in se bomo ob vnovičnem poskusu še bolj potrudili ter se pri tem nekaj naučili iz svojih napak."

Delovni inštruktor Marko Golob, ki je v okviru projekta vodil obsojence pri izdelavi ravnotežnostnih kock v zavodu Celje, je ob tem povedal, da je njegova izkušnja izredno pozitivna. 

"Udeleženci so se počasi sprostili in postopoma od srečanja do srečanja prišli do tega – večina od njih prvič v življenju – da so koristni. Da so ne glede na svojo motorično sposobnost v nekem procesu potrebni in da so naredili nekaj dobrega,  pa čeprav tokrat v zaporu. Proti koncu, ko smo kocke barvali, je bilo prav zanimivo opazovati, kako so se trudili in kako so si prav vsi v skupini prizadevali, da delo dokončamo in da damo iz rok oziroma v roke otrok kvaliteten izdelek. Lepo je bilo videti fante, ki so po dolgem času, nekateri prvič, žareli od ponosa,« je povedal in dodal, da je bil namen Dobre roke več kot dosežen."