Otroci z ekvinovarusnimi stopali: 'Pomisliš, ali bo otrok sploh lahko hodil'

Da se bo Maša rodila z upognjenimi stopali, je njena mama Teja Petkovič izvedela na morfologiji, v sredini nosečnosti. "Na začetku je bil zelo velik šok. Prva stvar, na katero pomisliš, je namreč, ali bo moj otrok sploh lahko hodil?" priznava.

Gre za rigidno deformacijo, razlaga ortopedska kirurginja Tanja Slokar: "Tu so prizadete tako mišice, tetive, živci, žile, skratka, celovno vezivno tkivo stopala in noge od kolena navzdol." Je pa zdravljenje precej elegantno, dodaja, kar je kmalu pomirilo tudi Tejo in njenega partnerja.

Njuna deklica je prve mavce dobila pri enem mesecu. "In potem smo tedensko hodili na menjavo mavcev, po stopnjah, da so ji ravnali nogice," pripoveduje Teja. Tudi Slokarjeva pojasnjuje, da počasi raztezujejo mehka tkiva in omogočamo kostem, da se normalno razvijejo.

Po dveh mesecih so Maši v lokalni anesteziji prekinili ahilovo tetivo, da so stopali postavili v pravilen položaj, sledili so še trije tedni mavca. Prve opornice je sprva nosila ves čas, po pol leta pa so počasi nošnjo opornic skrajšali na 18 ur, pojasnjuje dekličina mama: "Zdaj jih nosi le še po 12 ur." Mala navihanka je shodila normalno, že pri 13 mesecih. Sicer pa nosijo otroci opornice vse do petega leta.

Ključno je, da se starši res držijo vseh navodil, sicer se deformacija lahko ponovi, svari Slokarjeva. "Največja nevarnost za ponovitev je, da se opornice nameščajo neustrezno ali pa da ima otrok zelo hiter porast v rasti in ga ponovno zategne. Zato otroke spremljamo do 18. leta starosti," pojasnjuje.

Teja staršem svetuje, naj zaupajo procesu. "Če je opornica pravilno nameščena, otroka ne bo bolelo. S tem delaš dobro za otroka, njegov razvoj, hojo. Res je pomembna odločnost, tudi če se ti otrok smili v tistem trenutku, se ti ne sme," pravi.

Metodo je v Iowi razvil ortoped Ignacio Ponseti. In čez lužo se je izobraževala tudi Slokarjeva, sodelovala z njegovim naslednikom. "Moja želja je bila, da naredim tukaj tečaj, s katerim bi z dr. Morcuende naučila člane bivše Jugoslavije, kako je treba postopati," pove.

Njeno željo je uslišal brez premisleka. "Potreben je čas, da se naučiš in izuriš. Vsako stopalce je drugačno, vsako stopalo se tedensko spreminja, ker ga razteguješ, zato moraš res obvladati tehniko. Če si mojster v tem, je 100 odstotkov učinkovito. Razviti moraš pravi občutek, kako premikati roke pri mavčenju," pa pojasnjuje ortopedski kirurg in profesor, Univerzitetna bolnišnica v Iowi Jose A. Morcuende.

En teden sta urila deset zdravnikov iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, tudi Češke. "Zame je ključno, da vsakič, ko učiš zdravnika, veš, da bo otrokom pomagal do konca svoje kariere. Običajno lahko večina zdravnikov pomaga 500, 600 otrokom. In to je tista nagrada, da bodo otroci zdravljeni in imeli zares običajno življenje," še pove kirurg.