Ovce, volna in prvak, ki podira rekorde

Včasih so melodije ovčjega blejanja odmevale po prenekateri slovenski planjavi. Slovenija je pač bila ovčjerejska dežela. Še pred vojno se je po zelenini paslo več kot 300 tisoč ovac, danes pa jih imamo trikrat manj. In to bolj ali manj le še na Bovškem, na Vremščici, v Logarski dolini in v Beli krajini.

Bil je siv, deževen dan. Moja pobožna želja, da posnamem prelepe poglede belih, črnih in pisanih oblačkov, ki se pasejo po razgibani belokranjski pokrajini, odeti v jesenske barve z vrha, je splavala po vodi. Kot je splavalo po vodi tudi striženje, ki so ga za tisti dan najavili na Ekološki kmetiji Peteh oziroma pri Grabrijanovih v Adlešičih. Ker se mokrih ovc pač ne striže. "Jih imate pripravljene?" je kljub dežju na razmočeno dvorišče stopil nasmejan možakar, ki je iz svojega kombija že vlekel svojo posebno opremo. Električne škarje. "Imamo! Danes strižemo tiste gospe, ki so na suhem," je hudomušno odgovoril Boris Grabrijan, dejaven član društva rejcev drobnice, kjer so zaščitili avtohtono ovčjo pasmo belokranjsko pramenko in ki je z dušo in telesom zavezan Beli krajini. Ekološka kmetija, ki nosi tudi ime Vučji ogrizek, je prav posebna kmetija. Že zaradi imena, katerega so se nekoč sramovali, Boris Grabrijan pa je nanj ponosen. "Domače ime Vučji ogrizek je kmetija dobila v 19. stoletju, ko je praprapraprapra (5) dedku, ki je bil prav tako ovčerejec, volk, pred katerim je branil trop, v napadu odgriznil uho in del lica. Zaradi te telesne hibe so ga domačini (žaljivo) klicali Vučji (volk) ogrizek."

"Pridi, Alojz, greva do staje, pa boš po striženju mojim varovankam še pedikuro naredil," se je ponovno pošalil Boris, medtem ko sta z Alojzem merila korak proti začasnem frizerskem salonu pod streho.

Alojz Novak je športnik v hitrosti, umetnik v slogu, obrtnik po profesiji, strižec ovac pa po osebni izbiri, čeprav si fant, ki je odraščal v bloku sredi Šentjerneja, niti v sanjah ni predstavljal, da bo nekoč obiskoval kmetije in friziral črede ovac. "Jaz sem bil kolesar. Prej sem treniral borilne veščine, sem bil tudi kolesar. Potem mi v Krki ni šlo najbolje in po spletu okoliščin sem se znašel v Kočevju. Tam je Boris organiziral državno prvenstvo v striženju ovac, pa sem šel na trening in poskusil. Evo, očitno je bila ljubezen na prvi pogled." Danes je edini profesionalni strižec ovac pri nas. Že 30 let. Je 15-kratni državni prvak, ki zna v osmih urah ostriči 314 ovac. Tekmovanj se loteva tudi v tujini. Prvo zmago je pred 20 leti dosegel v Franciji. Znanje je pilil tudi na Novi Zelandiji, kjer najboljši strižci ostrižejo tudi po 700 ovac v 9 urah in so pravi ponos države. "Tam so ti ljudje oziroma zmagovalci kot pri nas oziroma v Ameriki Luka Dončič." Alojz si je nataknil posebne čevlje iz ovčje kože, prepojene z lanolinom in resnično udobne za nošenje. Preizkušeno na lastnih nogah. Jasno, da sem morala tudi tu vtakniti svoj nos. Po prvi in drugi ovci si namreč nisem mogla kaj, da ne bi povprašala, če morda Alojz potrebuje kakšno vajenko. "Vedno dobrodošle!" "Koliko pa je vaš hitrostni rekord?" me je zanimalo. "45 sekund za eno ovco. Ampak ni vse v hitrosti. Pomembno je, da strižec runo ostriže v enem kosu, ki, očiščeno umazanije, lahko zavito v tulcu počaka več let," me je podučil v mojih ambicioznih mislih Alojz.

Tehniko Bowen je izumil istoimenski kmet z Nove Zelandije in je udobna tako ovci kot strižcu. "V sezoni je res zelo naporno. Delati sedem dni na teden, 15 ur na dan, noč in dan." Ovce se striže vsaj enkrat letno. Večina jih striže spomladi in jeseni. Zakaj? Ker volna sama zelo počasi odpada, na živali lahko celo splesni, je vir okužb ali odlično leglo zajedavcev. Nekoč je bilo striženje ovac predvsem delo žensk. Svoje ovce so oprale, počesale in strigle ves teden. Z razvojem industrije in milijonskimi čredami, denimo na Novi Zelandiji, kjer se pase več kot 30 milijonov ovc, je to postalo moško opravilo. Kjer štejejo le moč, hitrost in tekmovanje.

Večina rejcev, verjeli ali ne, volno zavrže. Kar je velika škoda, meni Boris Grabrijan, ki je pravzaprav zaslužen, da so se organizirala takšna tekmovanja za strižce v preteklosti (na žalost zadnja leta za to vodilni nimajo posluha) in se že več let trudi tudi za izobraževanje rejcev. Večina rejcev, verjeli ali ne, volno zavrže. "Ovčja volna je stranski proizvod. Ni pa odpadek, kar bi včasih ljudje radi povedali. To je samo stranski proizvod, ki ima trenutno malce nižjo ceno, ki pa se jo da hitro zvišati, če volno sam predeluješ." Jasno, da se volna naših ovac ne more meriti z merino volno njenih sorodnic na avstralskih suhih področjih, pa vseeno. "Tak klobuk je narejen iz slabega kilograma ovčje volne in je zelo vreden in uporaben izdelek," mi je z navdušenjem v očeh pripovedoval Boris in v rokah vrtel volnen klobuk. "Če kilogram surove ovčje volne stane med 40 in 90 centi, klobuk iz njega pa od 70 do 100 evrov? Vredno razmisleka, kajne?" Na žalost v Sloveniji ni niti ene registrirane pralnice volne, zato jo pri Grabrijanovih pošljejo v Belgijo.

Da je vrnitev k preteklim praksam in h kakovosti naša prihodnost, ugotavlja vse več ljudi. Ko je v Beli krajini umrla vsa tekstilna industrija, je na primer začelo plesti in polstiti veliko žensk, ki so ostale brez službe. "Nedavno sem imela delavnico kvačkanja volnenih podritnikov. Zelo dobro obiskana je bila. In bilo je zanimivo, da so bila na njej tudi zelo mlada dekleta," je medtem, ko je v rokah vrtela dve velikanski leseni pletilki, pripovedovala Tončka Janković, mojstrica v domačih obrteh, še posebej tkanju, pletenju, kvačkanju in polstenju. "Boste poskusili?" Skozi misli mi je šinil spomin moje matere in starejše sestre, ki zadovoljni kvačkata doma v fotelju in me vabita, naj prisedem, jaz pa s hrepenenjem pogledujem ven na domačo trato, kjer brat vneto vozi električno kosilnico gor in dol. Takrat se spomnim, da sem razmišljala, kako krivično je, da moram kot dekle kvačkati, ko bi lahko zunaj kosila travo in rezala drevje. A to je le otroški spomin. Ko sem sedla za pletilke, sem začutila, da zna biti tudi pletenje prava antistresna terapija. No, če ima človek seveda dovolj potrpljenja, da se ga dovolj hitro priuči.

Ovce človeku dajejo več kot samo meso, mleko in volno. So del zgodbe o povezanosti z naravo, tradicijo in prvobitnostjo, ki je oblikovala našo deželo. V času, ko potrošnja raste, kakovost pa pada, je volna lahko simbol trajnosti, vračanja k domačemu in premišljenemu življenju. Zato ni presenetljivo, da se vedno več ljudi sprašuje, zakaj volne ne bi cenili bolj in zakaj ne bi slovenski ovci dali nove priložnosti.

Ko sem se poslovila od Grabrijanovih, me je prešinila še ena bolj potrošniška misel, a vseeno iskrena. Če je striženje ovce tako natančno, zahtevno in dragoceno delo, koliko bi pravzaprav morala naslednjič plačati frizerju?