Pesem, ki rešuje življenja in globok predal šolskega ministrstva

"To je dejansko priporočilo Sveta za reanimacijo, kako prikazati vajo, da si bodo najlažje zapomnili. Skladba naj bi imela ravno ritem 100 na minuto in ti hitro pride v zavest. Na tem tečaju je treba pač zadevo popestriti," se na dvorišču osnovne šole v Radovljici smeji Rok Müller, ki v tamkajšnjem zdravstvenem domu dela kot pediater, hkrati pa je tudi inštruktor oživljanja pri projektu Oživimo srce, s pomočjo katerega že nekaj let poteka sistematično učenje prve pomoči učencev zadnje triade osnovnih šol v občini.

"Večino razlik vidim v tem, da so otroci bolj sramežljivi in je zanje težji tisti prvi pristop k človeku, če tam nekje leži nek neznanec. Ne upajo si, imajo zadržek, da tega ne znajo in zato ne vedo, kaj naj naredijo. In ravno to je namen tega, da mi hodimo tudi v šole in jih učimo, da ne bodo naredili ničesar narobe, če bodo stopili do človeka, ga potresli, preverili njegovo stanje in potem naprej ukepali - to je že tisto največ, kar zanj naredijo," sogovornik primerja z odraslimi tečajniki.  

Da oživljanje ni težko in da ga lahko izvaja vsakdo, so zbranim novinarjem ob svetovnem dnevu prve pomoči, ki mu je že skoraj 20 let posvečena druga sobota v septembru, na lutkah pokazale učenke Osnovne šole F. S. Finžgarja iz Lesc. Ob tem pa nas je vseeno zanimalo tudi, kakšne so poleg šolskega krožka njihove izkušnje iz resničnega življenja.  

Majin nož za kruh in Aljini zlomi

"Na srečo ni bilo nič hujšega. Mlajši bratec se je igral doma in je padel, kolena in komolce si je čisto popraskal, zato se mu potem ranice obrisala, razkužila in pokrila. Uporabila sem papirnat robček, ga zmočila in z njim obrisala, da ni bilo več nobenih kamenčkov in krvi. Potem sem malo pošpricala z razkužilom za rane in čez nalepila obliž," pripoveduje Tina. Čeprav so bili starši doma, se je javila, da bo zanj poskrbela sama: "Ati je bil poleg, je malo pomagal, ampak ne veliko," dodaja.

"Opekline, omrzline, praske, ureznine, odrgnine ..." pa kar ne neha naštevati Lana. "Oba starša sta v zdravstvu," z nasmeškom pojasni, zakaj ji je to tako blizu. "Še vseeno je tista trema, ampak malo lažje mi je pa bilo," opiše svoje sodelovanje v krožku.

"Ko sem bila v drugem razredu, sem se urezala in imela kar globoko rano, pa mi je ona pomagala," Maja v smehu pokaže na svojo sestro. "Oče je skočil samo k sosedu, Maja pa se je ravno takrat odločila, da si hoče narezati kruh. In to še s tistim velikim nožem, ki je namenjen prav temu. Pri palcu se je grdo urezala in ko sem videla, da ji teče kri, sem rekla, naj da roko pod mrzlo vodo v kuhinji. Šla sem po babico, ki ji je potem povila roko," opisuje Laura.

To je bilo prvič, da sta sestrici doživeli nekaj takega: "Od takrat me nato zanima prva pomoč, saj sem ugotovila, da bi tudi jaz rada pomagala nekomu, če bi se mu to zgodilo," pravi Maja. "Nisem sicer preveč navdušena nad krvjo, ampak če bi komu pomagala, bi tudi tisto kri spregledala," skomigne z rameni. Laura dodaja, da je ne bi obšla slabost, ko bi zagledal kri: "Všeč bi mi bilo, če bi pomagala nekomu, ki močno krvavi in bi mu tako mogoče celo rešila življenje." Torej bi brez pomisleka pritekla zraven, tudi če bi nekomu lila kri? "Ja," samozavestno zatrdi dekletce.

Sedmošolka Alja pa je na lastni koži občutila že več poškodb. Med treningom odbojke je dobila že več udarcev, ki so potrebovali rentgensko slikanje, med šolsko telovado pa je utrpela že dva zloma. "Prvič je šlo za dvakratni zlom mezinca na desni roki, ko prijatelj je močno zalučal žogo, jaz pa sem imela roko postavljeno narobe. Drugič pa sem se spotaknila in padla ter pristala na roki, zato mi je počila koščica. Pri meznincu so mi v jeseniški bolnišnici naravnali prst in ga dali v mavec, tega sem naslednjič dobila tudi za zapestje. Po udarcih pa so me slikali in potem zdravniki povedo, ali gre morda za zlom, zvin, kakšno drugo poškodbo," našteva. "V bolnišnici sem bila že približno šestkrat, vsake pol leta hodim tja od četrtega razreda," se smeji aktivna sedmošolka. "Ampak ne bi pa delala tam, pred bolnišnico imam velik rešpekt," opisuje iz spoštovanja izvirajoč strah, ker je bila že tolikokrat tam.

Otroci pripovedujejo zgodbe od doma in s televizije

Leta 2017 so štiri radovljiške učiteljice odšle na izobraževanje za bolničarje, dve najbolj navdušeni pa sta se nato odločili, da znanje preneseta tudi na otroke. Ena od njiju je bila Nuša Praprotnik, učiteljica dodatne strokovne pomoči, ki jo nudi otrokom z učnimi težavami, zdaj pa vodi tudi krožek prve pomoči. Sama poučuje otroke od 6. do 9. razreda, njena kolegica Nina pa skrbi za četrto- in petošolce. "Že v sami osnovi sem človek, ki rad pomaga drugim ljudem, tudi moj poklic je tak. Zato so me te vsebine tudi tako pritegnile, saj v življenju lahko pridemo v situacijo, ko se znajdemo pred izzivom, kako pomagati in ta znanja takrat pridejo res prav," pojasnjuje.

Vsako leto se v krožek vpiše od 20 do 30 otrok: "Nekateri hodijo redno, drugi občasno, ampak zdi se mi, da vseeno vsi veliko odnesejo," meni učiteljica. Pravi, da otroci zelo radi delijo svoje izkušnje, ki so se zgodile njim ali njihovim bližnjim - o urezninah, opeklinah, odrgninah in praskah. "Teh zgodb je veliko in na podlagi tega se potem tudi pogovarjamo. Učimo se, kako so pomagali in kako bi še lahko. Zelo jih zanima tudi tisto, kar vidijo na televiziji." Gre za vsakodnevne stvari, ki se nam odraslim pogosto ne zdijo nič posebnega: "Otrok pa se to velikokrat dotakne in so zelo ponosni, kadar znajo pomagati," pove. "Opazila sem, da se dobro znajdejo pri krvavitvah iz nosu, tudi pri zlomih, vsi pa se zelo dobro naučijo, kako dati človeka v položaj za nezavestnega. To zmorejo tudi pri odraslem človeku," poudari.  

Pred leti pa je denimo celoten razred na otroškem igrišču naletel na situacijo, ko je imel gospod znake zastoje srca in je padel v nezavest, v šoli v naravi pa so bili priča skorajšnji utopitvi in so seznanili, kako pomagati v tem primeru.  

Želijo, da bi prva pomoč postala sestavni del učnega načrta

Omogočanje otrokom in mladim, da se naučijo in dajejo prvo pomoč, je ena od strategij za doseganje varnejšega okolja in odpornosti za vse državljane. Znanja in veščine prve pomoči otrokom izboljšujejo zmožnost izogibanja nevarnostim v vsakdanjem življenju in odzivanja v primeru nevarnosti. Obvladovanje prve pomoči namreč ni le izraz privzgojene solidarnosti, ampak sodi v splošno izobrazbo in usposobljenost, ki se jo je treba začeti učiti že od malega in pozneje nadgrajevati oziroma ohranjati kot veščino za vsakodnevno rabo, poudarjajo pri Rdečem križu Slovenije (RKS).

Letos so ob svetovnem dnevu prve pomoči v ospredje postavili otroke in mlade ter stališče, da bi morala biti prva pomoč sestavni del učnih načrtov že v vrtcih ter v osnovnih in srednjih šolah. Pri nas se vsebine prve pomoči v šolah najpogosteje znajdejo le zaradi entuziastov in mentorjev, ki ta znanja učencem podajajo v okviru popoldanskih krožkov ali drugih neobveznih šolskih vsebin.

Na odgovor ministrva čakajo že od leta 2016

RKS si sicer že desetletje prizadeva umestiti vsebine prve pomoči v učni kurikulum po celotni vertikalni horizontali, uradna pobuda pa je bila leta 2016 dana s strani štirih nevladnih organizacij: polg RKS-ja še Slovenskega združenja za urgentno medicino, iniciative AED in Lions kluba. "Od takrat vsi akterji skušamo dejansko pridobiti povratno informacijo nanjo," nam je pojasnil Željko Malić.

"RKS krepi dialog z ministrstvom za izobraževanje in tudi z zavodom za šolstvo. V tem času smo predstavili cilje prve pomoči in pričakujemo odgovor na dano pobudo ter tudi predloge. Dejansko negativnega odgovora nismo prejeli, preučujejo pa podano, tako da smo v pričakovanju povratne informacije," pravi strokovni sodelavec za prvo pomoč.  

A vseeno - pet let ni tako malo časa za preučevanje nečesa ... "Verjamemo, da je zaradi menjav vlade in ostalih sočasnih dogodkov ter prioritet prišlo do podaljšanja odgovarjanja na našo pobudo. Vendar smo kljub temu v tem procesu vztrajni in pridno opozarjamo na to, da še vedno nismo prejeli odgovora. Dejansko ga pričakujemo v kratkem, kajti lani so nam na šolskem ministrstvu obljubili odgovor v najkrajšem možnem času in dejali, da se zavedajo, da smo že večkrat posredovali poziv oziroma prošnjo, da se prejeta pobuda obravnava," pravi Malić. Od leta 2016 so se na položaju šolskega ministra sicer zamenjali že trije ministri - pred aktualno ministrico Simono Kustec sta na njenem stolčku sedela še Maja Makovec Brenčič in Jernej Pikalo.

Vprašanje glede njihovega stališča do predloga, da bi prva pomoč postala del učnega načrta, smo na ministrstvo še pred dogodkom v Radovljici naslovili tudi mi in tudi mi na odgovor še čakamo.  

Po podatkih Mednarodne zveze društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC) je prva pomoč že obvezen del šolskega učnega načrta v približno 20 odstotkih držav, v katerih so ustanovljena nacionalna društva rdečega križa in rdečega polmeseca. Poleg tega je usposabljanje iz prve pomoči obvezno za šolsko osebje v približno 27 odstotkih držav.