Panterica, ki se je izmuznila celo iz grškega zapora

V slovenščino so ravnokar prevedli prvo knjigo od izdanih treh z naslovom Jaz, Pink Panter. Knjiga je nastala za zapahi največjega grškega ženskega zapora, v katerem je kazen prestajalo kar šeststo zapornic. Bralca ne pusti ravnodušnega, saj imamo ljudje le redko možnost v roke dobiti tako iskrene izpovedi ljudi, ki so bili zelo globoko v lovkah kriminala. "V teh letih se je okoli mene vzporedno odvijalo še eno življenje. Okoli mojega moža se je vse bolj širil krog raznih poznanstev iz sveta kriminala. Mimo mene so vsakodnevno potovale ogromne količine različnega nakradenega blaga – oblačila priznanih blagovnih znamk, drage bunde, preproge, starine, dragocen nakit, ure ..." opisuje v knjigi svojo pot navzdol. 

Težko je razumeti, glede na to, da je bila vrhunska športnica, nekdanja jugoslovanska reprezentantka, ena najboljših igralk v grški košarki, kjer je igrala profesionalno, a res, da je v vse to zarezala vojna, ki je razkosala nekdanjo skupno državo z njenimi vrednotami vred. Čez čas je tudi sama klonila in začela služiti na enak način, pa čeprav v revščini nikoli ni živela. "Dogajalo se je, da sem v enem dnevu odkupila kakšno garderobo in jo nato prodala, moj zaslužek v tistem dnevu pa je bil petdeset tisoč nemških mark. Vse je šlo iz rok v roke, v državi, kjer je bila prodaja nakradenega blaga nekaj najbolj običajnega," opisuje.

Človek kaj kmalu ugotovi, da je Olivera Ćirković ženska skrajnosti. Da gre vedno v ekstreme, bodisi v pozitivne bodisi v negativne. In nikoli je nič pri zasledovanju njenega cilja ne ustavi, niti ne zamoti. Kot pojasnjuje v intervjuju, je treba vzroke za to iskati v njenem otroštvu, ko so ji starši vtisnili v spomin, da zmore vse. Da Oljka zmore narediti vse, česar se loti! In tako je tudi bilo. 

Postala je vodja grških Pink panterjev, ki so se z ukradenimi vozili v maskirnih kapah zaletavali v izložbe najbolj uglednih zlatarn in draguljarn in si tako omogočili vstop v notranjost. Slišali boste, v kolikšnem času je bilo delo opravljeno. Kot tudi to, kakšno vlogo je imel pri poslih nekdanji študent medicine, danes že ugleden zdravnik. Ko jo človek posluša, se zdi, kot bi bral scenarij za kakšen res dober akcijski film. In akcije ji v življenju res ni manjkalo.

Ob prvem prijetju, pristala je v zaporu na Kreti, je zunaj zapora ostal njen 10-letnik. Tedaj je bila že ločena od svojega moža, ki se je ukvarjal z istovrstno dejavnostjo in bil tisti čas že več let v zaporu. 10-letni Nikolas je tedaj ostal brez obeh staršev. Na srečo je imel babico, ki se je nemudoma preselila k njemu v Beograd in prevzela skrb zanj, da je nemoteno nadaljeval s šolanjem in zrasel v poštenega zdravega moškega, ki ima danes že 27 let. 

Olivera se je znašla v veliki stiski, zaradi česar je začela v zaporu teči. S tekom se je želela izmučiti, da je zvečer lahko sploh zaspala. Občutki nemoči, občutek krivde zaradi sina, ki ga je pustila na cedilu, so bili namreč ubijalski. A le nekaj dni po tem, ko se je stiskala v majhni sobici z desetimi ženskami, je slučajno v roke vzela list papirja in svinčnik in začela kar tako iz dolgčasa skicirati. Čez čas je ugotovila, da je za risanje zares nadarjena, kar je izkoristila tako ona kot tudi zapori, v katerih je bila.

Iz knjige Jaz, Pink panter: Jagnjetina, ki je bila v resnici moževa ljubica

Rezultat so stotine kvadratnih metrov poslikanih zaporniških zidov v različnih zaporih in pa njen pobeg iz zapora Koridalos. Ki pa ne bo trajal dolgo, a ne zato, ker bi bil pobeg slabo načrtovan in zaradi tega neuspešen, temveč zaradi njene drznosti. Saj se je čez nekaj mesecev vrnila nazaj v Grčijo, da izpelje še nedokončan velik posel. Podcenila je grško policijo, ki je očitno na kaj takšnega računala in jo tudi ujela. Zatem so jo namestili v veliko strožji zapor Eleonas Thiva, 100 kilometrov stran od Aten, kjer so jo iz varnostnih razlogov zaprli v najstrožji blok A. "To je kraj, kjer živi največje število zlobnih bab – čarovnic, zbranih na zelo majhnem prostoru. Blok je sestavljen iz petih skupnih sob (po petnajst oseb v eni) in ene celice, kjer je najzloglasnejša zapornica. Ona je stanovalka te ustanove že triindvajset let. Moževo ljubico je razsekala na kose in jo spekla v pečici. Pečenko je postregla možu in njegovim staršem. Med večerjo je ob vinu pojasnila, da ni pripravila jagnjetine, ampak zrezke nesrečne gospe Eleni", je s surovo neposrednostjo opisala Ćirkovićeva in še številne druge prigode ter resnično življenje izza rešetk, ki ga velika večina izmed nas na srečo ne bo nikoli doživela.

A pregovor, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega, nedvomno velja tudi za Olivero. Slikanje je postalo njena največja strast, slika še danes. Prav tako je v zaporu odkrila talent pisanja in napisala že tri knjige. Nenavadna in precej drugačna od večine nekdanjih obsojencev pa je tudi v tem, da nje zapor ni potrl, da ji ni vzel dostojanstva in pozitivne samopodobe, ki jo v sebi nosi že od malih nog. Nasprotno, zdi se, da je iz zapora prišla še močnejša in še boljše opremljena za življenje, ki ji zdaj spet kaže svojo svetlo plat. Zdaj uživa v teku po gozdovih, v miru, tišini, dežnih kapljah, ki tolčejo na šipe. Vidi se, da je zelo srečna, kar tudi sama potrdi. Predvsem zato, ker je s sinom zgradila tako lep, iskren odnos, kakršnega ji verjetno zavida marsikdo. O njem bi morali delati reportaže, o njem bi morali pisati zgodbe. On je pravi zmagovalec te grške tragedije, še pove ponosna mama.

Ker je sin ostal na pravi poti, ker svoje žalosti zaradi slabosti in kaznivih dejanj in zapora svojih staršev (očeta, od katerega se je Olivera že leta nazaj ločila, so pred dnevi spet zaprli, tokrat v Nemčiji) ni uporabil kot izgovor za svojo morebitno neuspešnost ali slaba ravnanja.