Papagajski porodničar Kurnik iz Žabnice

Papige so del njegovega vsakdana že vse življenje, a odkar se je pred šestimi leti upokojil, lahko z njimi in ob njih zares v miru uživa. Kot je Štefan Kurnik pripovedoval za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A, je njegova rutina vsako jutro enaka – marsi komu bi se zdela dolgočasna, a njemu ustreza: "Z ženo si pripraviva čaj, ga v miru popijeva, zraven križanka, zajtrk. Potem pa počasi pripravim hrano za ptiče. Na pragu me že čaka naš maček Sablja, najprej moram nahraniti njega, potem pridejo na vrsto papige." Vsako jutro je treba potešiti lakoto 48 ptičjih želodcev. Nekaterim ustreza suha semenska hrana, drugi so bolj izbirčni. "Nekaj kaljenega semena, grah, sončnice, oves, čičerika, zraven je malo naribane paprike, korenje, dodal sem še nekaj kalcija," našteva, medtem ko nasuva hrano barvitim eklektusom.

Ljubezen se je začela nekega poletja, ko so fantje z vasi med igro opazili pisanega ptiča. "Meni je uspelo, da sem ga ujel, zatopil sem se v knjige in ugotovil, da sem postal lastnik skobčevke. Še malo sem bral in sklenil, da bom poskušal priti do mladičkov. Tistega poletja sem veliko gobaril, gobe sem prodajal, ves denar pa nato porabil, da sem najdeni skobčevki kupil samčka. In kar zgodaj mi je uspelo, da sem od tega para dobil mladičke," opisuje začetke svojega vzrediteljskega življenja.

Nemogoče je prešteti, kolikokrat je bil od takrat porodničar pri ptičjih rojstvih. Je bilo pa vsako edinstveno, nepozabno. Pred 13 leti je denimo pomagal preživeti Srečku. Njegova ljubezen je maja 2012, ko je sosednjo Italijo stresel silovit potres, od šoka poginila, Srečko pa zaradi osamljenosti ni več hotel jesti. "Tedne sva ga z ženo pitala kot dojenčka, oh, kako sva bila vesela, ko je znova začel jesti. Še danes se naježim, ko se spomnim, kako hvaležen je bil.  Priletel mi je za hrbet in me od zadaj objel s perutmi. To je bilo res ganljivo," pripoveduje.

Čeprav se na vsako ptico naveže, večini ne daje imen, saj želi, da v čim večji meri ohranijo svoj živalski nagon. "Ne želim na primer, da samička, medtem ko na gnezdu leže jajca, pride k meni. Naj raje ostane pri bodočih mladičih in opravlja svojo nalogo kot mama," pripoveduje. Njegove papige v glavnem živijo v parih, zato so nova rojstva tu nekaj vsakdanjega. "Dva kanarčka sta stara 12 dni, eden pet dni, eden pa se je zvalil ravno danes," tiho pripoveduje ob sveže izvaljenih ptičkih.

Na eni strani začetek življenja. Na drugi pa ljubezenska zgodba dveh amazonk. Potem ko samička po kapi mi mogla niti leteti, ji je bližina samčka vrnila voljo do življenja. "Ta samček je tako čuječ, varuje samičko, kamor koli gre ona, pride zraven in se obnaša res zaščitniško. Včasih samo stojim in ju opazujem – to ljubezen, pripadnost. Čeprav nimam od njiju nobene koristi, ju imam z veseljem tukaj, naj v miru preživljata svojo starost," pravi.

Danes prizna, da je na račun njegovega hobija pogosto trpela tudi družina, a doda, da je vselej čutil njihovo podporo. V 80. letih prejšnjega stoletja se je od prijatelja s Češke naučil ročno hraniti mlade ptice in z ženo sta sklenila, da se bosta še bolj posvetila vzreji podmladka. "Žena sploh, ko se je začelo ročno hranjenje. Kasneje tudi obe hčeri. Ko sta bili še čisto majhni, sta že pomagali hraniti ptiče z brizgalko. S tem sta se tudi onidve čustveno navezali, zgradili odnos z živalmi, jih vzljubili. Še danes sta taki – to mi je zelo všeč," opisuje z iskrivimi očmi.

Kurnik je človek velikega srca, navezan na svoje pernate otroke in zaljubljen s svojo družino. Predvsem pa je izjemno hvaležen za vse, kar mu je namenilo življenje. "Učil se nisem preveč rad, zato nisem nikoli študiral in sem moral vse življenje delati. Poleg tega sem oboževal šport, v mladosti sem bil nekaj časa celo državni rekorder v skoku s palico," opisuje. Kmalu je sicer dojel, da s profesionalno kariero ne bo nič, a športno aktiven je ostal ves čas. "Šport ti da moč, disciplino, same dobre in za življenje pomembne vrednote. Trenutno se precej ukvarjam s prstometom, moral pa bi več kolesariti. Za moje poškodbe bi bilo to koristno, a ne morem si pomagati – ko se mi zahoče vožnje na dveh kolesih, raje sedem na motor," iskreno pravi. Prav na motorju se je pred leti namreč težko poškodoval, vprašljivo je bilo, ali bo sploh še kdaj hodil: "Imel sem zdrobljeno koleno, golen, pogačico, na eni nogi in na obeh ramenih sem imel potrgane vse vezi," opisuje. In doda: "Veliko ljudi mi je reklo, kakšno smolo sem imel, da sem se tako poškodoval. Jaz pa sem vselej odgovoril, da ni res, da imam pravzaprav srečo – ker sem preživel in lahko še naprej počnem vse to, kar mi je v tako veselje početi."