Partnerstvo in čistilna naprava, ki je danes glavobol za občino

Zgodba presega spor med občino in podjetjem v stečaju. Razkriva posledice več kot dve desetletji starega modela, v katerem je bila javna gospodarska služba čiščenja komunalnih odpadnih voda tesno vezana na zasebno industrijsko družbo. Dokler je Vipap deloval, je bila takšna rešitev za občino razmeroma ugodna: uporabljala je že zgrajeno industrijsko infrastrukturo, Vipap je zagotavljal upravljanje, laboratorij, tehnološki nadzor in ravnanje z blatom. Ko je papirnica propadla, pa je naprava ostala, komunalne odpadne vode še vedno pritekajo, nekdanjega sistema, ki jih je čistil, pa ni več.

Skupna čistilna naprava Vipap je bila zgrajena fazno. Leta 2003 je bil urejen del za tehnološke odpadne vode, leta 2007 sanitarne in meteorne vode podjetja, leta 2009 pa še priključitev komunalnih odpadnih voda mesta Krško.

Celotna naprava ima zmogljivost 180.000 populacijskih ekvivalentov, od tega je 16.000 namenjenih komunalnim odpadnim vodam Krškega z okolico. Na sistem so priključeni Krško, Leskovec pri Krškem, Veniše, Velika vas, Gorenja vas pri Leskovcu, Drnovo, Brege, Vihre, Mrtvice, Spodnji Stari Grad, Stari Grad, Dolenja vas pri Krškem, Narpel in Žadovinek. V sklopu naprave je tudi postaja za prevzem grezničnih gošč.

Čistilna naprava ni zgolj stavba z bazeni. Njeno delovanje je povezano z električnimi postajami, računalniškimi sistemi, laboratorijem, prezračevanjem, črpalkami, usedalniki, napravami za ravnanje z blatom in iztokom v Savo. Junijska odločba Inšpektorata na več straneh našteva posamezne tehnične sklope in celo njihove lokacije, saj so deli, potrebni za delovanje naprave, v lasti različnih družb in razpršeni po nekdanjem industrijskem kompleksu.

Prav zaradi te prepletenosti ne gre za sistem, ki bi ga bilo mogoče prevzeti zgolj s predajo ključev. Potrebni so tehnično usposobljeni delavci, laboratorijsko spremljanje parametrov, upravljanje elektro- in strojne opreme, spremljanje izpustov ter rešitev za odvoz oziroma obdelavo nastalega blata.

Dokumenti Inšpektorata potrjujejo, da sta občina in Vipap razmerja urejala že od začetka stoletja.

Leta 2002 sta sklenila pogodbo o skupnem vlaganju v izgradnjo čistilne naprave, sledile so služnostne pogodbe, leta 2010 pa pogodba o skupni uporabi in upravljanju naprave za čiščenje komunalnih odpadnih voda. V njej je bilo določeno tudi ravnanje za primer, če bi Vipap prenehal čistiti komunalne odpadne vode: podjetje bi moralo občini omogočiti izvajanje javne službe.

Model je bil za občino praktičen. Namesto da bi zgradila in sama upravljala povsem ločeno centralno čistilno napravo, se je komunalni sistem vključil v veliko industrijsko napravo papirnice. Vipap je upravljal sistem, občinski koncesionar Kostak pa je z njim imel dogovor o kritju stroškov čiščenja občinskih odpadnih voda.

Potem pa je podjetje zašlo v težave, ki so vase potegnile tudi čistilno napravo. Januarja 2026 je Elektro Celje zaradi neporavnanih obveznosti Vipapu napovedal odklop električne energije.

Iz zapisnika in pisnega odpravka ustne odločbe, ki smo jo prejeli, izhaja, da je inšpektor ocenil, da bi izklop elektrike ustavil delovanje čistilne naprave. Posledica bi bil lahko izpust neprečiščenih komunalnih odpadnih voda v Savo, kar bi predstavljalo nevarnost za okolje in zdravje ljudi. Prav zaradi neposredne nevarnosti je postopek vodil po skrajšanem postopku in izdal ustno odločbo.

Mestni občini Krško je naložil, da mora zagotoviti izvajanje čiščenja komunalne odpadne vode na čistilni napravi Vipap. Vipapu pa je naložil, da mora občini omogočiti upravljanje in obratovanje vseh naprav, ki so potrebne za čiščenje komunalnih voda.

Obveznost občine je bila določena do priključitve nove čistilne naprave na Vrbini. Pritožba zoper odločbo ni zadržala njene izvršitve.

Inšpektorat je torej občini izvajanje javne službe naložil že januarja, ko je bilo podjetje še pred formalnim stečajem, a mu je grozila ustavitev ključne infrastrukture.

V januarskem postopku so se že pokazala dolgoletna nerešena razmerja med občino in Vipapom. Inšpektor je v odločbi zapisal, da so se odnosi med njima v 24 letih delovanja zapletli in da so se nerešena vprašanja kopičila.

Občina je opozarjala, da nima fizičnega dostopa do naprave in da zato ne more izvajati svojih obveznosti. Vipap pa je trdil, da ima občina določene služnosti in da ji mora biti omogočen dostop. Inšpektor nekaterih trditev Vipapa ni štel za dokazane, vendar je kljub temu presodil, da je treba zaradi varovanja zdravja ljudi in okolja občini naložiti zagotavljanje javne službe, Vipapu pa dostop do potrebne infrastrukture.

V dokumentaciji je omenjen tudi spor zaradi poskusa prodaje čistilne naprave in občinske predkupne pravice. Toda inšpektor je jasno ločil pogodbeni oziroma sodni spor od vprašanja javne službe: odločitev sodišča o začasnem zadržanju odklopa elektrike ni vplivala na obveznosti iz inšpekcijskega postopka.

Za inšpektorja je bilo bistveno, da mora čiščenje komunalnih odpadnih voda potekati neprekinjeno, ne glede na to, kdo ima prav v širšem gospodarskem ali lastniškem sporu.

Ozadje spora sega v leto 2025, ko je Vipap zaradi finančnih težav iskal sveža sredstva. Takratna predsednica uprave Milena Resnik je decembra javno pojasnila, da je družba želela prodati zemljišče, na katerem stoji čistilna naprava, znanemu kupcu za približno 4,5 milijona evrov. Po njenih besedah bi s kupnino zmanjšali obveznosti do financerjev, izboljšali likvidnost ter ohranili možnosti za nadaljnje poslovanje.

Ker je imela Mestna občina Krško predkupno pravico, jo je Vipap obvestil o nameravani prodaji. Občinski svet je septembra 2025 zavrnil izdajo potrdila, da predkupne pravice ne bo uveljavljal, in odločil, da jo občina uveljavi. Po navedbah Resnikove občina nakupa nato ni dokončala, s čimer naj bi Vipapu preprečila prodajo drugemu kupcu.

Resnikova je občini očitala, da je družbi s tem onemogočila pridobitev nujnih sredstev, in hkrati opozarjala na načrte za gradnjo nove čistilne naprave na Vrbini, ki naj bi stala bistveno več kot nakup obstoječe.

To so sicer njene trditve in ocene, ne ugotovitve sodišča ali inšpekcijskega organa. Iz dokumentov, s katerimi razpolagamo v uredništvu, pa je mogoče potrditi osnovno zaporedje: Vipap je nameraval prodati nepremičnino, občina je uveljavila predkupno pravico, do nakupa pa ni prišlo.

Vzročne zveze med neuspelim poslom in kasnejšim stečajem na podlagi razpoložljive dokumentacije ni mogoče dokazati. Vipap je imel obsežne finančne težave že pred tem, njegova uprava pa je prodajo čistilne naprave predstavljala kot enega od ukrepov za izboljšanje položaja.

Stečaj Vipapa se je začel februarja letos. S tem ni izginil le lastnik papirnice. Razpadel je tudi organizacijski sistem, ki je zagotavljal obratovanje čistilne naprave. 

Po začetku stečaja je delovanje naprave začasno zagotavljala družba Tovarna Vipap, ki ni v stečaju in je imela v lasti oziroma posesti nekatere naprave in tehnične elemente, potrebne za obratovanje. Inšpektorat v junijski odločbi navaja, da je Tovarna Vipap zagotavljala brezplačno tehnično pomoč Vipapu v stečaju, vendar je junija sporočila, da tega iz ekonomskih razlogov ne more več nadaljevati.

Tovarna Vipap je po ugotovitvah inšpektorja občini ponudila tudi brezplačno pomoč pri prenosu upravljanja ter predaji opreme in nepremičnin, pri čemer naj bi se finančna vprašanja reševala ločeno.

Stečajna upraviteljica pa je občino pozivala, naj sporoči predvideni datum prevzema, kdo bo napravo upravljal in kateri kader bo za to potrebovala.

Zadevo dodatno zapletajo pogodbe in sodni postopki. Stečajna upraviteljica je aprila odpovedala pogodbo o skupni uporabi in upravljanju čistilne naprave ter sporazum o čiščenju in kritju stroškov. Okrožno sodišče v Krškem je dalo soglasje k odstopu, občina pa se je pritožila.

V junijski odločbi je inšpektor zapisal, da sta bila izdana dva vsebinsko nasprotujoča si sodna sklepa in da zato ni bilo jasno, ali je pogodbeni odstop že učinkovit.

Občina je vztrajala, da pogodba iz leta 2010 še vedno velja in da mora Tovarna Vipap nadaljevati zagotavljanje čiščenja. Tovarna Vipap pa je trdila, da za to nima več pravnih in ekonomskih možnosti.

Inšpektor se pri svoji odločitvi ni spuščal v dokončno presojo civilnopravnega spora. Poudaril je, da so pogodbe individualni pravni akti, ki posegajo v izvajanje javne službe, ter da lahko sam odloča le v okviru okoljskih in vodnih predpisov. Prav zato je moral oblikovati izvršljivo rešitev, s katero bi bilo čiščenje zagotovljeno ne glede na nerešene spore med strankami.

Ker se do konca junija razmere niso uredile, je Inšpektorat izdal dopolnilno odločbo. V njej je Mestni občini Krško naložil, da mora zagotoviti, da koncesionar Kostak prevzame upravljanje celotnega komunalnega dela skupne čistilne naprave ter vseh tehničnih naprav, ki so potrebne za njegovo delovanje. Obseg in način prevzema morata ustrezati koncesijski pogodbi za izvajanje gospodarskih javnih služb, rok pa je bil določen do 31. julija 2026.

Tovarni Vipap je naložil, da mora do tega roka zagotavljati obratovanje naprav, ki so v njeni lasti in so potrebne za delovanje čistilne naprave. Če jih Kostak ne bi mogel prevzeti zaradi ravnanja Tovarne Vipap, bi morala ta z delom nadaljevati do izteka pogodbenega odpovednega roka.

Vipapu v stečaju je naložil podobno obveznost za naprave in dele infrastrukture, ki so ostali v stečajni masi. Pritožba zoper odločbo ni zadržala njene izvršitve.

Obrazložitev odločbe je za razumevanje spora še pomembnejša od izreka. Inšpektor je ugotovil, da Mestna občina Krško ni upravljala dela skupne čistilne naprave, ki čisti komunalne odpadne vode, čeprav je po zakonu odgovorna za zagotavljanje javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode.

Ker ima občina s Kostakom sklenjeno koncesijsko pogodbo, je po presoji inšpektorja prav Kostak tisti, ki ima izključno pravico in dolžnost izvajati gospodarsko javno službo. Koncesijska pogodba določa tudi, da mora občina zagotoviti, da koncesionar prevzame komunalni del naprave in vso tehnično opremo, potrebno za njeno obratovanje.

Inšpektor je ob tem zapisal, da dolgotrajno in neuspešno dogovarjanje med strankami ogroža javni interes, saj bi ustavitev čistilne naprave lahko povzročila izliv neprečiščenih komunalnih odpadnih voda v Savo.

Kostak je bil s tehničnimi podrobnostmi naprave seznanjen na skupnem ogledu konec maja. Inšpektor je kljub temu presodil, da zaradi obsega sistema in letnih dopustov potrebuje čas za organizacijo prevzema, zato je določil rok do 31. julija.

Vipap in Tovarna Vipap sta nato za izvršitev odločbe organizirala primopredajo med 20. in 22. julijem. Njegovo stališče je, da so bili vsi elementi čistilne naprave predani in da je bila primopredaja 22. julija zaključena. Občini in Kostaku očita, da prevzema ne priznavata, ker pogodbena razmerja še niso urejena.

Županu občine smo poslali vprašanje o tem ali sta občina oziroma Kostak zdaj, ob koncu roka, dokončno prevzela vse potrebno. Članek bomo dopolnili, ko prejmemo odgovor. 

Je pa Mestna občina Krško je 21. julija javnosti na svoji spletni strani sporočila nekoliko drugačno zgodbo. Zapisala je, da se je postopek primopredaje šele začel ter da občina in Kostak izvajata aktivnosti za zagotovitev zakonitega in nemotenega prevzema.

Navedla je, da potekajo: pregled obstoječega stanja, preverjanje delovanja posameznih sklopov, evidentiranje infrastrukture in opreme, usklajevanje potrebne dokumentacije, opredeljevanje nadaljnjih operativnih korakov.

Občina je poudarila, da je za uspešen prevzem potrebno sodelovanje stečajne upraviteljice in Tovarne Vipap, na katero so bili pred stečajem preneseni nekateri ključni deli funkcionalne celote naprave: "Temeljni cilj vseh aktivnosti ostaja zagotavljanje neprekinjenega izvajanja javne službe, varovanje okolja in zdravja ljudi ter dolgoročno stabilno delovanje čistilne naprave ob racionalnih stroških."

Poudarili so tudi: "O nadaljnjem poteku postopka bo javnost pravočasno obveščena." Nove objave, iz katere bi lahko sklepali, da je zadeva zaključena, na spletni strani občine danes nismo našli. 

Če se na prvi pogled vse skupaj zdi kot spor kolobocija težav med občino in (propadlim) podjetjem, pa je smiselno ponovno izpostaviti, da iz odločb Inšpektorata izhaja, da je bil razlog za ukrepanje predvsem nevarnost za okolje in zdravje ljudi.

Že januarja letos je zaradi grozečega odklopa električne energije ocenil, da bi lahko prenehanje obratovanja povzročilo izliv neprečiščenih komunalnih odpadnih voda v Savo. V odločbi opozarjajo tudi, da je reka hidravlično povezana s podzemno vodo, ki predstavlja pomemben vodni vir, zato bi morebitna prekinitev delovanja čistilne naprave lahko imela širše okoljske posledice. Prav zaradi tega je inšpektor javni interes postavil pred nerešena pogodbena razmerja med deležniki.

Po drugi strani gre razumeti tudi zadržanost občine do prevzema kompleksnega problema. Vodenje naprave ni preprosto, ob tem pa v ozadju ostaja tudi načrt gradnje nove centralne čistilne naprave na Vrbini, kar ob strokovnih zagotovo odpira tudi kakšno politično vprašanje - v obdobju pred lokalnimi volitvami. 

Naprava na Vrbini naj bi v prihodnje nadomestila sedanji sistem. Toda tudi če bi se projekt začel izvajati takoj, ne more rešiti današnjega problema.

Gre za infrastrukturni projekt, ki zahteva umeščanje v prostor, pridobitev vseh soglasij, projektiranje, izbiro izvajalca in gradnjo. Takšni projekti praviloma trajajo več let, ne mesecev. Do takrat pa mora biti obstoječi sistem sposoben varno in neprekinjeno čistiti komunalne odpadne vode.

Vprašanje prihodnje čistilne naprave tako ostaja pomembno razvojno vprašanje občine, vendar ne odpravlja odgovornosti za obratovanje sedanje infrastrukture. Dokler nova naprava ne bo zgrajena in priključena na kanalizacijski sistem, mora javna služba čiščenja komunalnih odpadnih voda, kot izhaja iz navodil pristojnih, nemoteno delovati na obstoječi čistilni napravi. 

In na koncu - za občane vprašanje ni zgolj, kdo je ali pa bo podpisal primopredajni zapisnik. Pomembno je predvsem, ali bo sistem tudi v prihodnje deloval neprekinjeno, varno in po sprejemljivi ceni. Če bo občina morala v celoti prevzeti organizacijo upravljanja, zagotoviti kader, laboratorij, monitoring, ravnanje z odpadnim blatom in v prihodnje zgraditi še novo centralno čistilno napravo, lahko to pomeni tudi bistveno višje stroške izvajanja javne službe. 

Primer Vipap pa razkriva tudi širše vprašanje javno-zasebnih partnerstev pri upravljanju ključne infrastrukture. Takšni modeli lahko občinam prinesejo pomembne prednosti kot so nižje začetne investicije, uporabo že obstoječih zmogljivosti, strokovno znanje zasebnega partnerja in racionalnejše obratovanje. Dokler sistem deluje, so koristi lahko velike za obe strani.

Toda primer Krškega kaže tudi drugo plat takšnega modela. Če zasebni partner zaradi finančnih težav ali stečaja preneha opravljati svojo dejavnost, mora občina v zelo kratkem času zapolniti vrzel, kar pa ni enostavno. Vseeno ne gre toliko za argument, da je model javno-zasebnega partnerstva slab. Dejstvo je, da je več kot dve desetletji deloval. Bolj razgalja težavo, da ob podpisih takšnih partnerstev redkokdo vzporedno zares intenzivno pripravlja tudi scenarij za možnost, da (zasebni) partner nekoč ne bo več obstajal.