Renata Batas, patronažna medicinska sestra ZD Ljubljana iz enote Šiška, se je odpravila k pacientki, ki živi v 1. nadstropju stanovanjskega bloka, da ji naredi prevezo kronične rane. Njen zet je bil v sosednji sobi.
"Ko sem zaključila s prevezo, sem pacientki dajala nasvete, zet pa je opazil, da ne sliši več soseda, ki je kosil zelenico pred blokom. Šel je na balkon in ga videl ležati na tleh. Pritekel je k meni in mi dejal: Pridite, prosim, greva pomagat, sosed leži spodaj!" se spominja.
Odhitela sta dol in Renata je že na stopnicah poklicala 112, saj je slutila, da je nekaj hudo narobe. Ko sta prišla do soseda, sta ugotovila, da ne kaže znakov življenja. "Ni se odzival na klice, trepljanje, pulz ni bil tipen, ni dihal. Preko mobilnega telefona se mi je oglasil dispečer na številki 112, vključila sem zvočnik, ostala na zvezi, odložila mobilni telefon na tla in pričela s temeljnimi postopki oživljanja, sprostitvijo dihalnih poti ter z masažo srca, pri kateri sva se izmenjavala z zetom pacientke."
Žensko v bližini je prosila, naj gre po defibrilator v bližnje Društvo upokojencev. Dve minuti pozneje je na kraj že prihitel reševalec na motorju. "Vstavil je pacientu i-gel, ki sem ga pridržala, on pa je še namestil elektrode defibrilatorja. Čez nekaj minut je bila na kraju dogodka celotna ekipa z reševalnim vozilom. Ves proces ABCDE od začetka oživljanja do prihoda reševalca na motorju in za njim reševalne ekipe pa do prevoza v UKC je trajal približno 50–60 minut. Tam je bil na CIT-u, ECMO ..."
Medtem ko so oživljali moškega in čakali prihod reševalcev, sta na kraj dogodka prišli tudi njegova žena in mladoletna hči. "Hči je planila v jok, zakričala: 'Oči, radi te imamo!' Mama jo je držala par metrov stran od nas. Ko to slišiš, ni enostavno, a ostaneš osredotočen na oživljanje, kasneje pa to pride za teboj."
Ko je oživljanje prevzela reševalna ekipa, je hči večkrat vprašala zdravnika, ali bodo njenega očka ohranili pri življenju. Rotila jih je, zdravnik pa ji je odvrnil, da se trudijo po najboljših močeh.
"Ko se je vse začelo, sem se počutila nekako hladno, otopelo, misli so mi švigale 500 na uro – kaj, kako, kdo ... Prisoten je bil neznansko močen občutek odgovornosti, saj sem zdravstveni delavec, oči so uprte vame, morda je bilo tudi malce strahu, da ne bi uspelo," je svoje občutke strnila Renata.
Ko so gospoda, ki so ga oživljali, odpeljali v ljubljanski Klinični center, je ona še nekaj minut posedela v avtu in zbistrila svoje misli, nato pa se je odpeljala k preostalim pacientom na domu.
Čez dva dni se je vrnila k pacientki na prevezo kronične rane in na vhodnih vratih zagledala na roke napisano pismo zahvale. "Napisala ga je hči gospoda, ki smo ga oživljali. Od sosedov sem izvedela, da je pacient preživel. Po 38 letih delovne dobe, od tega 30 let v patronažnem varstvu, sem se v naslednjih dneh počutila izčrpana, a hkrati vesela, da se je vse tako uredilo," je končala svojo pripoved.
Zgodbo s srečnim koncem so nam poslali iz ZD Ljubljana ob svetovnem dnevu zdravja. Kot so pripisali, je treba ob tej priložnosti vnovič poudariti, da je zdravje naše največje bogastvo, življenje pa je le eno – in tega lahko s pravilnim in hitrim ukrepanjem včasih komu tudi rešimo.
Patronažna medicinska sestra je na terenu samostojna in pogosto opravlja obiske na domu sama, zato je ključnega pomena, da je ustrezno pripravljena s čim manj dvomi glede svojega strokovnega znanja. Tako kot drugi zaposleni v ZD Ljubljana, se tudi patronažne medicinske sestre nenehno izobražujejo, med drugim tudi v Simulacijskem centru ZD Ljubljana, kjer se lahko naučijo oskrbeti vitalno ogroženega pacienta, onkološkega in paliativnega pacienta ter vitalno ogroženega otroka.
KOMENTARJI (58)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.