Pazite, komu posojate denar

Januarja je naš bralec prejel klic od gospe (imena hranimo v uredništvu), pri kateri je nedavno obiskal delavnico o tem, kako si na poslovno orientiranem spletnem socialnem omrežju zgraditi svojo mrežo poslovnih kontaktov. Ker se mu je zdela gospa vredna zaupanja, je na posojilo pristal, a pod pogojem, da vse zabeležita prek elektronske pošte.  

Denar, okoli 400 evrov, ji je poslal prek vrednostnih kartic. Nekaj dni pred iztekom 30-dnevnega roka za vračilo posojila ji je poslal opomnik. Gospa ga je sicer klicala, a, potem ko jo je prosil, da vodita pisno komunikacijo, je na njegova sporočila odgovorila le z vprašajem. Vso njuno komunikacijo nam je tudi posredoval.  

Marca se je bralec večkrat odpravil na policijsko postajo, a naj bi bili kriminalisti vsakič zasedeni, zato so ga prosili, naj se vrne drugič. Zaradi razglasitve epidemije se na policijo ni več vračal.  

"400 evrov ni tako velik znesek, spet pa ni zanemarljiv," pravi bralec. Na posojilo ga je ponovno spomnila prav dolžnica, saj ga je v preteklem tednu ponovno klicala. Povedala mu je, da mu bo kmalu lahko začela vračati denar, a da bi najprej potrebovala še eno posojilo v višini 300 evrov. Bralec se za posojilo seveda ni odločil. "Zadeva res smrdi," pravi. Meni celo, da si je gospa denar sposodila od več ljudi, ki jih je spoznala prav na svojih delavnicah. "Rad bi opozoril ljudi, da se ne bo še kdo opekel," pravi.  

Pogoj za kaznivo dejanje je goljufiv namen že ob začetku posla

Policija na drugi strani odgovarja, da je pogoj za kaznivo dejanje goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika, da ima storilec že ob začetku posla goljufiv namen. "To pomeni, da je njegov začetni in osnovni namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, tako, da žrtvi lažnivo prikazuje neke okoliščine in jo tako spravi v zmoto," pravi policijski inšpektor Tomaž Tomaževic. Takšna dejanja se kaznuje z zaporom do treh let.  

Toda, da je imel nekdo goljufiv namen že ob samem začetku, je izjemno težko dokazati. "Zgolj več oškodovancev po vsej verjetnosti ne bi bilo dovolj. Sodna praksa je namreč zelo stroga in po mojem mnenju neživljenjska," pravi odvetnik Gorazd Snoj. "Posledično se večina primerov, kjer je že na prvi pogled jasno, da gre za goljufijo, sploh ne preganja, prav zaradi izredno težko dokazljivih pogojev," pojasnjuje. Tožilstvo takšne oškodovance navadno napoti na vložitev običajne civilnopravne tožbe.

"Osebno imam veliko negativnih izkušenj, nekaj pa tudi dobrih. Ena izmed zadnjih dobrih je na primer ta, kjer je goljuf pri sklepanju poslov uporabljal lažno identiteto druge osebe, uporabljal lažne dokumente, celo nosil lasuljo in očala in je torej že samo na podlagi tega tožilstvo presodilo, da je bil naklep storiti kaznivo dejanje goljufije podan že ob sami sklenitvi dogovora," pravi Snoj.

"Pri posojanju denarja gre po navadi za zavestna dejanja tistega, ki denar posodi," pravi Tomaževic in pojasnjuje, da so vsi takšni posli praviloma predmet zasebne tožbe, in ne kaznivega dejanja, ki bi se preganjalo na predlog oškodovanca ali uradni dolžnosti. "Taka oblika posojila denarja običajno vključuje pravno formalno overjeno pogodbo, s katero se taki posli tudi zavarujejo, spori pa se rešujejo skladno s tako pogodbo," dodaja policijski inšpektor.

Posojilna pogodba veljavna tudi, če je bila sklenjena zgolj ustno

"V takšnem primeru se je smiselno lotiti civilnega postopka, saj je posojilna pogodba veljavna tudi, če je bila sklenjena zgolj ustno oz. preko elektronskih medijev, seveda pa je sklenitev in samo posojilo treba dokazati," pravi Barbara Rajgelj, docentka in raziskovalka na FDV, kjer poučuje temelje prava ter delovno, socialno in gospodarsko pravo. 

"Komunikacija preko SMS ter elektronske pošte je seveda lahko dokaz tega, da je bila sklenjena posojilna pogodba," se strinja tudi Snoj. Pravi, da pri ustnih posojilnih pogodbah drugih dokazov, razen komunikacije med strankama, navadno niti ni. "Če ji je posodil tako, da ji je nakazal na bančni račun, bo to recimo (poleg njunega elektronskega dogovarjanja) dokaz," razmišlja Rajgljeva.

"Če ji je posodil v gotovini, ima morda kakšne priče, morda je gospa kaj podpisala, morda pa je naknadno v tej nedavni komunikaciji prepoznala prejšnji dolg. Če je recimo napisala: 'Kmalu vam bom lahko začela vračati dolg, ki ga imam do vas,' je to nedvomno dodaten dokaz, da nek dolg obstaja," še pojasnjuje. 

"Vsekakor vsem svetujemo, da se za takšne posle prej posvetujejo s pravnimi zastopniki in dobro preverijo kredibilnost osebe, ki bi ji posodile denar,"  še svetuje policijski inšpektor Tomaževic.

Posojilodajalec lahko vloži civilnopravno tožbo, ki bo po vsej verjetnosti uspešna

"Posojilodajalec lahko vloži ustrezno civilnopravno tožbo, ki bo po vsej verjetnosti uspešna," pravi Snoj. "Problem je le, da se lahko zgodi, da bo njegov dolžnik po takšni zmagi že brez vsakršnega premoženja, kar bo onemogočalo uspešno izvršbo. Obstajajo namreč tudi t. i. 'profesionalni dolžniki', ki svoje premoženje dobro skrivajo," dodaja.

Civilnopravne postopke za manjše zneske se včasih ekonomsko ne splača sprožati, saj se lahko zgodi, da bodo odvetniški stroški večji od vtoževanega zneska. "Stranki se v primeru zmage povrnejo le tisti odvetniški stroški, ki so določeni z odvetniško tarifo," razlaga Snoj. 

"Odvetniška tarifa je pri sporih manjše vrednosti zelo nizka in ne odraža realne cene, ki jo odvetnik, skladno z dogovorom, stranki dejansko zaračuna. Odvetniška tarifa na primer določa, da je za spore do vrednosti 1.800,00 EUR odvetnik za vložitev tožbe upravičen do povračila 120,00 EUR + morebitni DDV. Realna vrednost storitve odvetnika je v takšnih primerih skoraj vedno stvar dogovora med odvetnikom in stranko," pojasnjuje.

Postopki navadno trajajo približno eno leto

"Treba je še opozoriti, da so motivi strank, oškodovancev, pogostokrat različni. Nekatere bodo želele, da se sodni postopek sproži z namenom, da se nasprotno stranko 'finančno kaznuje', in ne zato, da bodo same imele od postopka kakšno finančno korist," pravi.

"Takšni postopki navadno trajajo približno eno leto na sodišču prve stopnje ter morda še dodatnih šest mesecev na sodišču druge stopnje, če je bila vložena pritožba. Seveda se postopki lahko zaključijo tudi prej, na primer v nekaj mesecih, če se sklene sodna poravnava, toženec ne odgovori na tožbo in tako naprej," je še pojasnil Snoj.