Personalizirana politika

Prvi je manjša identifikacija državljanov s strankami in kriza političnih strank v vseh razvitih demokracijah. Drugi argument se nanaša na ugotovitve iz številnih empiričnih študij, ki so kazale na zmanjšan vpliv tem na agendi kampanje na glasovanje. Tako politološka teorija kot mediji so množično začeli govoriti o vsesplošni personalizaciji volitev kot glavnem političnem trendu v sodobnih demokracijah. S ciljem, da dokažejo, da ta trend ni odvisen od institucionalne ureditve in je značilen za vse politične sisteme, so znanstveniki začeli špekulirati o splošnem trendu ”popredsedenja” volitev v parlamentarnih demokracijah, v katerih so vlogo kandidata za predsednika države prevzeli kandidati za predsednika vlade.

Teorijo o personalizaciji politike bi lahko opisali kot enostaven psihološki vzorec, ki temelji na štirih argumentacijskih korakih: 1) volivcem so posamezni politiki všeč ali ne; 2) politike na volitvah ocenjujejo na podlagi tega, ali so jim všeč ali ne; 3) ocenjevanje značilnosti politikov lahko odločilno vpliva na izbiro volivcev; 4) posledično je ocenjevanje značilnosti politikov odločilno tudi za končni izid volitev. Kanadsko-britanski politolog Anthony King (2002) v svoji študiji raziskuje vpliv osebnosti in značilnosti političnih vodij na dveh ravneh. Prva je raven odločitve posameznega volivca, druga pa pomembnejša raven končnega rezultata volitev. Na ravni odločitve posameznega volivca bo vpliv osebnosti in značilnosti politika večji, če veliko število volivcev opazi velike razlike med vodstvenimi sposobnostmi politikov (kar pomeni, da je emocionalna vezanost volivcev na stranke manjša), in če volivci opazijo druge, manj pomembne razlike (npr. razlike v stališčih politikov do nekega javnopolitičnega vprašanja), zaradi katerih bi volili drugega politika, in ne politika, ki jim je všeč.

Na ravni končnega rezultata volitev bo vpliv osebnosti in značilnosti politika večji, če njegove značilnosti vplivajo na veliko število volivcev. Pri tem se pričakuje, da so volivci močno naklonjeni enemu politiku v primerjavi z drugim (ali drugimi), drugi pogoji, v katerih potekajo volitve, pa morajo ustvarjati izenačeno situacijo, v kateri je nemogoče napovedati zmagovalca, če naj podoba in značilnosti glavnih politikov stopijo v prvi plan. King z drugimi besedami predpostavlja, da o premoči in izrazitem vplivu politikov na volivčevo izbiro lahko govorimo le v primeru oslabljene strankarske identifikacije in podobnih stališč politikov do problemov, ki so na politični agendi.

Volivec glasuje na osnovi individualnih značilnosti politika tudi takrat, ko nima nobenih drugih temeljev za svojo izbiro. To se dogaja, ko se volivec ne identificira z nobeno izmed strank, in ko mu stališča do tem na agendi volilne kampanje ne pomagajo pri izbiri. Gre torej za situacijo, ko imajo stranke enaka stališča in so enako oddaljene od pozicije volivca, oziroma za situacijo, ko je med strankami nemogoče prepoznati razlike, ki naj bi prispevale k reševanju problemov v družbi. Neobstoj strankarske identifikacije in odsotnost pogojev za problemsko orientacijo volivcev ustvarjata prostor za to, da se volivci osredotočijo na značilnosti politikov. Takšno situacijo imamo v današnji Slovenji.

Glas na volitvah temelji na banalizaciji čustvenega elementa. Gre za čustveno pojavljanje uporabnih vrednot (”zdaj gre za Slovenijo”; ”odgovornost za spremembe”; ”človek, skupnost, država”; ”samozavestna Slovenija”), s pomočjo katerih se to, kar zaznavajo čuti volivca, vsebinsko ločuje od politika in kvalitete politike, ki jo zastopa, torej od njegove resnične vrednosti. Več kot je čustvenih elementov, na katerih temelji manipulacija, bolj ti prihajajo do izraza. Tako utvara postaja izjemno pomemben dejavnik volilne izbire in je dejansko in taktično pomembnejša od same vsebine (volilnega programa). Vse skupaj izhaja iz neskladja v odnosu med izmenjavo in uporabno vrednostjo blaga v industrijski civilizaciji. Enako velja tudi za razmerje med stvarnim ciljem, ki ga politiki želijo uresničiti zase in za svojo stranko, ter obljubami javnih politik, ki jih politiki ponujajo volivcem, ki jih nagovarjajo, da jih podprejo na volitvah v demagoškem političnem govoru. Fenomenologija zapeljevanja je enaka v obeh primerih.

Politično komuniciranje v takšnem okolju predstavlja stalno obveščanje o novitetah in stalno konstruiranje in rekonstruiranje družbenih problemov, kriz, nasprotnikov in vodij, kar ustvarja zaporedni niz groženj in upanja. Gre za uprizarjanje političnega spektakla, za razlage in provokacije, ki perpetuirajo politične napetosti, konflikte in manevriranje politikov, s ciljem zagotavljanja prednosti pred politično konkurenco.

Konstrukcija političnega spektakla je ključni dejavnik, zaradi katerega ljudje podpirajo neko oblast. Takšna konstrukcija političnega spektakla ustvarja strahove, aspiracije, negotovosti in prepričanja, ki so za politike pogonsko gorivo za iskanje legitimnih simbolov. Spektakel je v tem primeru nepredvidljiv in fragmentiran, kar pomeni, da so volivci ranljivi in ne morejo storiti nič drugega, kot da nemo opazujejo dogajanje v političnem prostoru in se sprijaznijo z realnostjo, ki jo takšen spektakel ustvarja.

Gre za mistifikacijo, s katero politiki napeljujejo volivce, da se osredotočijo na svoje idole, sovražnike in probleme kot na vire upanja in strahu, pri čemer se prikriva, da so prav politiki viri tega diskurza, perpetuatorji praznih ideologij in fasete ene in edine transakcije. Na ta način politični vodje dosegajo pozicijo moči tako, da se osredotočajo na probleme in poudarjajo svojo različnost v razmerju do politične konkurence. Temelj tega diskurza je pretiravanje in izpostavljanje pomanjkljivosti pri političnih nasprotnikih, ki so v tem primeru najpogosteje definirani kot sovražniki.

Opravka imamo z deideologizacijo politike. Politika v Sloveniji (in svetu) nikoli ni bila manj politična, kot je to primer danes. Tradicionalni strukturni razcepi (delo–kapital) izgubljajo pomen, programi strank postajajo vse bolj podobni. V takšnem okolju politično tekmovanje ne temelji ne na strukturnih in ne na institucionalnih razlikah. Politični konflikti se ne kažejo kot razlike med stališči, ki so okarakterizirana kot norme, prepričanja, mnenja ali vrednote, ampak kot razlike med politiki in njihovimi individualnimi značilnostmi.

S tem se odpira prostor za herestetiko oziroma politično manipulacijo, predvsem v času volilnih kampanj. Politiki izbirajo teme, o katerih imajo popularna stališča, in s katerimi uspešno prodrejo v zavest volivcev. Volitve tako postajajo farsa, ki ne predstavlja dejanske možnosti za izbiro drugačnega koncepta družbene ureditve.