Peščene muhe tudi pri nas: lišmanioza nevarna predvsem za pse

Lišmanioza je bila v Evropi dolgo poznana predvsem kot težava držav ob Sredozemlju, a se zaradi podnebnih sprememb in selitve živali nezadržno širi proti severu. Peščene muhe, glavne prenašalke bolezni, so že potrjeno prisotne v Sloveniji. V vzorcih peščenih muh, ujetih v Izoli in Vipavski dolini, so raziskovalci našli DNA parazita Leishmania infantum. To pomeni, da imamo v Sloveniji zdaj prvič uradno potrjene tako prenašalce kot tudi povzročitelja bolezni, opozarjajo v Vetpromet. 

Pes, ki veselo teka, je simbol zdravja in svobode. Toda v zadnjih letih se pojavlja nova nadloga – peščene muhe, ki lahko prenesejo parazita Leishmania infantum. Pri psih lahko povzroči dolgotrajno obolenje z resnimi posledicami, kot so: kožne spremembe, rane in izpadanje dlake, hujšanje in zmanjšana telesna kondicija, povečane bezgavke, očesne bolezni, v napredovalnih primerih težave z ledvicami.

Vsak okužen pes živi s stalnim tveganjem. Inkubacijska doba je lahko zelo dolga. Bolezen napreduje počasi in pogosto neopazno, zato jo lastniki prepoznajo šele, ko je že razvita. Znaki lišmanioze pri psih so pogosto vidni šele pozno – med njimi so rane, izguba dlake in hujšanje.

Slovenski veterinarji so leta 2021 pregledali 465 psov po državi. Aktivne okužbe niso potrdili, pri približno dveh odstotkih psov pa so našli protitelesa, kar kaže, da so se z boleznijo že srečali.  Že leto prej je bil objavljen primer psa, rojenega v Sloveniji, ki nikoli ni potoval v tujino, pa je kljub temu zbolel za lišmaniozo. Najbolj sveže ugotovitve so iz leta 2025. V reviji Parasites & Vectors so Zajc in sodelavci opisali, da so v peščenih muhah, ujetih v Izoli in Vipavski dolini, našli DNA parazita Leishmania infantum. To pomeni, da so v Sloveniji zdaj potrjeni tako prenašalci kot tudi povzročitelj bolezni. Najvišjo raznolikost in gostoto vrst peščenih muh so našli na Primorskem, predvsem v obalno-kraški regiji, kjer so razmere za njihov razvoj najbolj ugodne. Veterinarji pa opozarjajo tudi na pse, ki pridejo k nam iz tujine – zlasti rešenčke, kot so španski hrti (galgoti) iz Španije. Ti psi so pogosto okuženi že ob prihodu in lahko skupaj z lokalnimi peščenimi muhami prispevajo k širjenju bolezni.

Strokovnjaki opozarjajo, da se bolezen pri nas ne pojavlja naključno, ampak so za njeno širjenje ključni trije povezani dejavniki. Prvi je uvoz okuženih psov: psi iz držav, kjer je bolezen pogosta (Španija, Francija, Italija), so pogosto okuženi. Drugi so prisotni prenašalci: v Sloveniji že živijo peščene muhe in tretji je dokazan povzročitelj v muhah. Kombinacija teh treh dejavnikov pomeni, da obstaja realna nevarnost, da bo lišmanioza postala stalno prisotna tudi pri nas. 

Lišmanioza pri psih ni le nadloga, ampak življenjsko ogrožajoča bolezen, svarijo. Če se ne odkrije in zdravi pravočasno, lahko vodi do hude izčrpanosti, trajnih poškodb organov, odpovedi ledvic, prezgodnje smrti. Posebej nevarno je, da lahko okuženi pes postane vir okužbe za druge pse, saj ga pičijo peščene muhe in nato prenesejo bolezen naprej.

Zato je zaščita bolnih psov ključna – ne le za njih same, ampak tudi za širšo skupnost. Okužen pes namreč sam po sebi ne more neposredno okužiti drugega psa. A če ga piči peščena muha, lahko ta ob naslednjem ugrizu prenese parazita naprej – na druge pse, v redkih primerih pa tudi na ljudi z oslabljenim imunskim sistemom.

Na NIJZ pojasnjujejo, da učinkovitega preprečevanja bolezni z zdravili ali cepljenjem ni. Preprečevanje okužb z lišmenijami je možno le z upoštevanjem ukrepov zaščite pred piki insektov.

Verjetnost pika insekta zmanjšamo tako, da:

Nosimo svetla oblačila, ki naj pokrivajo čim večji del telesa.

Izogibamo se zadrževanju na prostem, ko je aktivnost mušic največja.

Uporabljamo sredstva (repelenti) za zaščito pred piki insektov. Dosledno sledimo navodilom proizvajalca za učinkovito in varno rabo.

Preprečujemo vstop insektom v notranje prostore z uporabo mrež.