Okrajna študijska knjižnica Nova Gorica s sedežem v Šempetru je bila ustanovljena 18. januarja 1949. Po ustanovitvi se je začelo njeno iskanje prostora za delovanje. Že naslednje leto se je selila v Vrtojbo, nato sredi leta 1952 v Solkan, leta 1953 je bila prvič odprta za javnost, leta 1959 pa se je selila v stavbo skupščine Nova Gorica. Leta 1962 je bil nato ustanovljen ljudski in pionirski oddelek, ki je z delom začel šele dve leti zatem v kleti sodišča, na občini pa je ostal študijski oddelek. Selitve posameznih oddelkov so se nadaljevale še naprej. Leta 1970 se je Goriška knjižnica preimenovala v Goriško knjižnico Franceta Bevka, leta 1975 je začel z izposojo bibliobus, ki je obiskoval 50 krajev in štiri podjetja v tedanji novogoriški občini ter 20 krajev in dve podjetji v ajdovski občini. Leta 1982 se je potujoča knjižnica skupaj z matično službo vselila v solkansko krajevno skupnost. Skupno je bila knjižnica v Novi Gorici in v Solkanu od ustanovitve nameščena na petih lokacijah.
Ves ta čas so se pojavljale zamisli o novi skupni knjižnici. Temeljni kamen za uresničevanje več let načrtovane investicije sta v Novi Gorici konec decembra 1996 končno postavila tedanji minister za kulturo Janez Dular in novogoriški župan Črtomir Špacapan.
