'Moja izobrazba in delovne izkušnje mi pri vzgoji otroka ne pomagajo čisto nič'

Za pogovor sva se dobila zgodaj zjutraj, ko si je lahko ukradel nekaj minut. "Hitro opraviva, potem pa moram razvoziti jogurte strankam," je Peter Svetina dejal z nagajivim nasmehom. Zadnja leta s prijateljem vodita Grunt, zavod za socialno podjetništvo na podeželju, ki zaposluje invalide. Izdelujejo jogurte, marmelade, domače sokove ... Že več kot 30 let ljudem z motnjami v telesnem in duševnem razvoju pomaga pri iskanju zaposlitve, jih vključevati v normalno življenje, ob tem pa tudi javno ozavešča o teh posebnih ljudeh ter tako skuša zmanjšati stigmo, ki se jih drži.

Njegova osebna in poslovna pot sta prepleteni, zato niti ne čudi, da v življenju in ljudeh vedno vidi in išče povezave. Zdi se, kot bi mu bilo ukvarjanje z ranljivimi skupinami ljudi skoraj dobesedno položeno v zibelko. Odraščal je namreč ob mlajši sestri z Downovim sindromom, kar je kasneje botrovalo temu, da se je odločil za študij specialne pedagogike. A kot da bi življenje skušalo preveriti, koliko znanja je odnesel s fakultete, ga je pred 20 leti postavilo pred nov izziv. Njegov sin Simon je namreč pri treh mesecih moral na operacijo, med katero je bil predolgo brez kisika. To je pustilo posledice na njegovih možganih, zato ima hudo motnjo v razvoju in je danes na stopnji štiriletnega otroka. Z ženo, ki jo je spoznal med delom v Avstriji, imata še 23-letno hčerko. 

Kmalu boste sedli na mesto varuha človekovih pravic. Kako ste se znašli med kandidati?

Nekaj kolegov iz nevladnih organizacij, mojih znancev, me je poklicalo in mi reklo, da bi me radi predlagali za varuha človekovih pravic. Bil sem počaščen. Predvsem so poudarili, da glede na moje delo in to, kar sem naredil, da bi bila to neka primerna "nagrada". Po premisleku sem se nato odločil, da dam soglasje h kandidaturi. Predlagala sta me Center Korak za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo iz Kranja ter Ozara Slovenija, nacionalno združenje za kakovost življenja. Potem je šlo pa vse svojo pot.

Pa ste kdaj prej razmišljali o možnosti, da bi se ukvarjali s človekovimi pravicami na takšni ravni?

Sem in tja ima človek takšne misli. Da, predstavljal sem si lahko, da bi to delal. Vsake toliko časa sem imel takšen preblisk. Drugače pa se s samimi človekovimi pravicami srečujem vsak dan, skozi svoje celotno poklicno življenje, pa tudi svoje zasebno življenje. Da bom pa prišel do tega mesta, pa nisem pričakoval.

Po izobrazbi ste specialni pedagog. Zakaj ste se odločili za ta študij, kaj vas je gnalo? 

Glede na to, da imam sestro z motnjo v duševnem razvoju, z Downovim sindromom, sem živel to življenje. Potem sem se po nekih naključjih odločil, da bom to študiral in sem se dobro odločil. To sicer ni bila moja prva odločitev, splet naključij me je pripeljal do študija na Pedagoški akademiji. V meni je tlela želja po boljšem poznavanju oseb z motnjami, zakaj do tega pride, kako jih voditi skozi življenje ...

In potem se vam je rodil sin, ki ima motnjo v razvoju ...

Sin se ni rodil z motnjo. Rodil se je kot povsem običajen otrok, vendar je prišlo potem pri treh mesecih do zapleta, invaginacije črevesja. Bil je operiran v celovški bolnišnici, dobil je premočno narkozo in ima zdaj težko motnjo v razvoju. 

Z ženo, ki je prav tako strokovnjakinja na tem področju, vama tovrstne motnje niso bile nekaj tujega. Pa vendar, se je bilo težko sprijazniti, da vajin otrok najbrž nikoli ne bo povsem samostojen?

Najina "prednost" je v tem, da imava realna pričakovanja – no, vsaj misliva tako. Ni se nama bilo težko sprijazniti, vendar sva le starša in strokovnost v tem, čustvenem odnosu do lastnega otroka ostane nekje na poti. Zagotovo pa sva potrebovala določen čas, da sva se vživela v "drugačno" starševstvo.

Vam vaše strokovno znanje pomaga pri vsakdanjem življenju? In obratno – kako vam vaše osebne izkušnje pomagajo na vaši poslovni poti?

Rekel bi, da imam tri izkušnje z osebami z motnjo v razvoju – najprej kot sorojenec, potem strokovnjak in na koncu starš. Realno gledano, kot sorojenec ima človek popolnoma drugačne poglede, kot jih ima kot starš, sploh pa kot strokovnjak. Moja izobrazba in moje delovne izkušnje mi doma, pri vzgoji otroka ne pomagajo čisto nič. Takrat sem običajen starš. In zelo velikokrat so kolegi, ki so realni in ki mi hočejo povedat in nastavit ogledalo, v veliko pomoč. Drugače pa mi je vsekakor pri samem profesionalnem delu vodilo to, da bi ljudje, kot sta moja sestra in moj sin, imeli čim bolj kakovostno življenje. Spoznavam, česa so sposobni in prenašam to tudi v svoje poklicno življenje. V zasebno pa ne, ker je to, kot sem že rekel, popolnoma druga perspektiva. 

Skozi čas se je odnos do ljudi, ki imajo posebne potrebe, precej spremenil. Kako se spominjate odraščanja s sestro, ki je bila drugačna, in kako to drugačnost zdaj, ko vaš sin odrašča, sprejema družba?

Z osebne perspektive bi lahko rekel, da ne vidim razlik. Zato, ker tudi takrat nisem videl, da bi lahko naše življenje bilo drugačno, ali pa, da je moja sestra drugačna. Ona je bila zame običajen otrok. Ona je bila sestra kot sestra, nisem je videl kot drugačno. Če pa gledam s profesionalnega vidika, pa so se stvari precej premaknile. Družba sprejema ljudi, ki so drugačni. Vedno manj je strahov, odprtost je, a pot je še zelo dolga. Upam, da bo nekoč popolna sprejetost ljudi s posebnimi potrebami. Ljudje se precej bojimo drugačnosti, pa ne zaradi tega, ker bi se je bali zaradi videza, ampak predvsem zaradi nepoznavanja. 

Ste tudi soustanovitelj zavoda za socialno podjetništvo. Povejte malo več o tem, s čim se ukvarjate?

Z gospodom Matijo Zadrgalom sva pred petimi leti ustanovila Grunt – Zavod za socialno podjetništvo na podeželju z namenom ustvarjanja delovnih mest za invalidne osebe na zaščitenih delovnih mestih. Usmerila sva se na podeželje ravno zato, ker je moja izkušnja pokazala, da na podeželju ni delovnih mest za invalide na zaščitenih delovnih mestih. Gre za ljudi, ki imajo med 30 in 70 odstotkov delovnih zmožnosti. Glede na to, da sem doma iz Komende in da je tudi v Komendi in okolici ta problematika, je bil gospod Zadrgal z družino pripravljen, da gremo skupaj v ustanovitev zavoda in vzpostavitev teh delovnih mest. Tako imamo na Kmetiji Zadrgal že četrto leto status zaposlitvenega centra, zaposlujemo osem sodelavcev, od tega pet invalidov na zaščitenih delovnih mestih. Ekipa je odlična, sodelavci so super. Smo prijetna družba ljudi, ki hočemo skupaj nekaj spremeniti na bolje. Delamo mlečne proizvode. Zavod je postalo stabilno podjetje.

Podjetniki, ki se ukvarjajo s socialnim podjetništvom, imajo različne izkušnje pri zaposlovanju težko zaposljivih delavcev. Kakšna pa je vaša izkušnja? Ali vaši zaposleni radi prihajajo v službo? Kaj jim pomeni to, da so lahko koristni? 

Moja izkušnja je zelo pozitivna. Jaz sem že prej delal v zaposlitvenem centru in že več let delujem na področju usposabljanja in zaposlovanja odraslih oseb. Zagotovo pa se najde kdaj kdo, ki ne želi delati, ampak se da z njim pogovoriti. Ampak moja izkušnja je zelo pozitivna, jaz imam čudovite sodelavce. Delodajalcem sporočam, naj se ne bojijo zaposliti invalidov. Najti jim je treba le pravo delo, primerno njihovim sposobnostim, in to so čudoviti sodelavci. 

Zanimivo je, da so vas v parlamentu izvolili z rekordno večino. Samo en poslanec je manjkal, pa še ta je bil odsoten in se v bistvu ni niti prijavil na glasovanje. Kaj vam pomeni to, da ste dobili takšno podporo?

Meni osebno je to veliko priznanje. Drugače pa se mi to zdi nek politični kapital za moje nadaljnje delo, za delo varuha. Verjamem, da ga bom znal unovčiti tako, da bomo skupaj s poslanci, ki odločajo o zadevah kot zakonodajno telo, prišli do tega, da bodo upoštevali priporočila. Da bodo tudi enotno podprli vse zadeve, ki se dotikajo človekovih pravic. Da bomo skupaj to izboljšali.

Boste uvedli kakšen drugačen način dela od vaših predhodnikov? Se boste večkrat sestali s politiki? Kako jih boste skušali prepričati o vaših predlogih?

Zelo težko ocenjujemo, kaj se je dogajalo v inštituciji varuha človekovih pravic – tisti, ki to gledamo od zunaj. Ne verjamem, da se niso sestajali in da niso delali. Lahko povem samo, na kakšen način bom sam deloval. To bo intenzivno delo, v tem smislu, da me bodo politiki slišali, da bom znal priti do njih, da bom vztrajal in da bomo potem skupaj peljali stvari. Cenim vso delo, ki je bilo narejeno do zdaj. Vsak od varuhov je naredil veliko korakov. Institucija se je razvila, dosegla nivo, na katerem je danes, zdaj gremo pa samo naprej.  

Mislite, da ima varuh človekovih pravic lahko vpliv na družbo, na politiko, na odnos do človekovih pravic? Ali je to le brezzobi tiger?

Vsekakor ima vpliv. Drugače verjamem, da ne bi obstajala. Ne delam si utvar in pričakovanj, da bomo z vsem uspeli. Vsekakor tudi ni brezzobi tiger. Verjamem, da je veliko možnosti in do sedaj so bile izpostavljene, pri meni bodo še glasneje, kot sem obljubil. Gre za pritiske, ki jih lahko varuh izvaja in tudi v sodelovanju z mediji in javnostjo bomo glasni in bomo na to opozarjali. In verjamem, da se bo politika odzvala. 

Pred osmimi leti ste tudi sami kandidirali za poslanca na listi SLS. Zakaj ste želeli v politiko in zakaj ste potem odnehali? 

Verjel sem, da se preko politike lahko spreminja stvari v pozitivni smeri in uveljavlja interese posameznih skupin prebivalcev. S stranko SLS smo se razšli zaradi različnih pogledov na družinsko in socialno politiko. "Izlet" v politiko pa je bila tudi dobra izkušnja.

Katere so tiste teme, ki si trenutno po vašem mnenju zaslužijo največ pozornosti, na katere boste najbolj opozarjali? Česa se boste najprej lotili?

Najprej bo zagotovo treba spoznati kolektiv, se spoznati s sodelavci, z aktualnimi zadevami, ki so trenutno v teku. Postavljanje prioritet – pa se ne želim izmikati temu – je zelo težko. Ker to pomeni, da bi izpostavili eno prioriteto, ostale pa zanemarili. To nikakor ne sme biti in ne bo. Zagotovo moje srce bije močneje na področju oseb z motnjami v razvoju ali pa na splošno ranljivih skupin. Kar pa ne pomeni, da bom tam postavljal posebne poudarke. Zato, ker vsak od nas v določenem trenutku lahko postane ranljiv. Vsak trenutek se nam lahko nekaj pripeti. Lahko pridemo v nek sodni postopek, ki je zelo dolgotrajen. Tako da ne bom prioritet izpostavljal v tem smislu, gre za močno prepletanje ... vplivi na okolje, delovno-pravna zakonodaja itd. V vsakem trenutku smo v tem in ne želim izpostavljati. Tudi ne bi bilo pošteno do ene ali druge problematike. Pa tudi tega se moramo zavedati, da je človekova pravica za vsakega posameznika zelo čustvena stvar. In ko se tega zavem, ko se meni nekaj zgodi, takrat je to največji problem. V družbi ne vidim drugih težav, kot je tista moja. To je človeška narava. In zato bomo delali individualno, reševali individualne težave, in te individualne težave, ko bodo rešene, se bo apliciralo na pobudo varuha, da se stvari sistemsko uredijo.

Se spomnite kakšnega primera, ko ste na lastni koži, pri svoji sestri ali sinu občutili, da so vam bile kršene pravice? Kako ste se odzvali?

Bili so primeri. Seveda sem se najprej odzval čustveno, povsem človeško. Ker pa sem "v prednosti", ker sem bil ozaveščen, ker tudi poklicno delam na tem področju, sem poiskal mehanizme in poti. Znal sem utemeljiti svoje zahteve in trmasto vztrajal, da se kršitve odpravijo. S pogovorom, s pritožbami na odločbe in z vztrajnostjo. In bil sem uspešen.

Ena od težav, s katero se denimo soočajo gluhi ljudje, je, da morajo pri opravkih na banki, pri zdravniku in podobno, s seboj imeti tolmača za znakovni jezik, kar stane. Kako urediti to področje, da ljudem s tovrstnimi težavami omogočimo večjo samostojnost, da pa pri tem nimajo dodatnih stroškov?

Na tem področju obstaja tako imenovani voucherski sistem. Gluhe osebe imajo pravico do tolmača, če pa je ta v premajni meri, je pa zagotovo to velik problem in je to treba nadoknadit. Ampak, to se ne dogaja samo pri gluhih. Ljudje smo pogosto prikrajšani pri svojih osnovnih potrebah, ki jih imamo, čeprav jih že plačujemo. Dejstvo je, da nič ni zastonj. Nič ni brezplačno. Toda ni prav, da moramo zadeve, ki jih plačujemo, potem še dodatno plačati. To je anomalija in na to je treba opozarjati, da se popravi. 

Vse se nekako vrti okrog denarja ... Vemo, da je pri nas še vedno veliko ljudi, ki živijo tik pred pragom ali pod pragom revščine. Na to je opozarjala tudi aktualna varuhinja Vlasta Nussdorfer. Kakšni bodo vaši predlogi na tem področju, da ljudje ne bodo toliko izpostavljeni tej grožnji, da bodo pahnjeni čez rob, v revščino?

Kot ste omenili, veliko ljudi živi tik pred pragom revščine, zelo veliko jih živi pod pragom revščine ... Zelo veliko je relativno – preveč jih živi pod pragom revščine! Varuh v vsakoletnem poročilu opozarja na to, daje predloge, daje pobude. Te predloge bomo še bolj utemeljili, še bolj intenzivno se bomo pogovarjali o tem, opozarjali na to. Mislim, da v tem času, v katerem živimo, je res preveč ljudi, ki živijo v revščini. 

Ponekod po svetu se že dogaja, da morajo za čisto pitno vodo ljudje plačati toliko, da si je skoraj ne morejo privoščiti. Pri nas smo naredili korak naprej in pravico do čiste pitne vode zapisali v ustavo. Se vam zdi, da bi bil ta boj potreben tudi na svetovni ravni?

Vsekakor je potreben na svetovni ravni. Ampak, mi smo zapisali to v ustavo. Koliko ljudi pri nas pa še nima čiste pitne vode? Koliko ljudi pri nas nima vodovodov? Dajmo to najprej razrešiti, potem pa se pojdimo na globalni trg pogovarjat. Dajmo najprej doma pred svojim pragom pomesti, dajmo tukaj urediti stvari. Potem pa se lahko naprej pogovarjamo in pokažemo primer dobre prakse tudi v tujini. Dokler pri nas vsako gospodinjstvo nima tekoče pitne vode, toliko časa je težko govoriti o tem, da bomo reševali čisto pitno vodo drugje po svetu. 

Se pravi, boste opozarjali tudi na takšne stvari?

Zagotovo. To je eno izmed področij, ki je izjemno pomembno in je spet preplet ... Ranljiva ciljna skupina v tem primeru so tisti, ki ne morejo doma odpret pipe in jim priteče čista pitna voda. To je spet prepletanje vsega. Ti ljudje pogosto tudi živijo v revščini. Imamo te osnovne probleme, na katere je treba ves čas in glasno opozarjati.  

Pa ljudje, civilne iniciative, sami premalo opozarjajo na težave, ki jih pestijo?

Ne bi rekel, da premalo opozarjajo. Ampak nekateri ljudje so konstantno nezadovoljni, imamo pa tudi ljudi, ki so skromni in so zadovoljni s tistim, kar imajo. Ti po navadi niso glasni in za njih je treba povzdigniti glas.

V razvitem svetu se človekove pravice vse bolj širijo, na različnih področjih. Živimo namreč v času, kjer se novosti pojavljajo ves čas, vrstijo se tehnološki preboji. Kako vi vidite to širitev človekovih pravic, denimo debate o pravici posameznikov, da si sami izberejo spol? Je Slovenija pripravljena na tovrstno širitev pravic?

Najprej ne smemo pozabiti na temeljne človekove pravice. Jaz imam težavo s tem, da imam občutek, da smo se ljudje v imenu varnosti, v imenu neke hvaležnosti, tehnološkega napredka in razvoja pripravljeni odpovedati temeljnim pravicam in svoboščinam. Tukaj imam resen problem. Tehnologija, tehnološki napredek, razvoj družbe, prinašajo nove izzive in zagotovo se tudi skozi to širijo človekove pravice, ampak ne smemo pozabiti in spodkopavati tistih osnovnih pravic. Ker potem nas bo enkrat zmanjkalo. Razvoj družbe je treba upoštevati. Kar se tiče kočljivih vprašanj – v zgodovini so bila vedno kočljiva vprašanja. Odprava suženjstva je bilo recimo takrat kočljivo vprašanje. Te stvari se z razvojem družbe spreminjajo in verjamem, da z nekim družbenim konsenzom, z informiranostjo ljudi, ne zgolj odločevalcev, ampak vseh ljudi, s podiranjem tabujev, je Slovenija zagotovo pripravljena na to. 

Ko ste že omenili temeljne pravice – imate občutek, da jih ljudje dobro poznajo, da vedo, kaj so njihove pravice? 

Premalo vedo in ljudje smo se zelo pripravljeni, včasih tudi zaradi lastnega udobja, odpovedat nečemu, kar nas potem drago stane. V demokratičnih družbah je to vseeno rizično in ljudje se premalo zavedamo, kaj so naše pravice. Zelo pogosto si mislimo, da je nekaj naša pravica, pa to niti ne sodi na področje človekovih pravic. Včasih se jih premalo zavedamo in premalo vemo, kako jih tudi uveljavljati. S prvim januarjem je pri varuhu človekovih pravic začel delovati center za človekove pravice in ta bo lahko promoviral in informiral javnost in strokovno javnost. Tukaj bo potekalo zelo intenzivno delo. 

Pri mlajših generacijah pa se zdi, da dobro poznajo svoje pravice in jih tudi izkoriščajo ...

Vsi mi vemo: "Imam pravico do .." Kot sem že prej rekel, je to zelo čustvena zadeva – ali imam pravico, ali nimam pravice. Pa je to človekova pravica, ali je to neka pravica, ki sem si jo sam zamislil? Mladi so v vsakem zgodovinskem obdobju poganjali stvari naprej in prav je, da je mlada energija. Prav je, da je zavedanje. 

Kako pa je s pravicami, ki jih imamo, pa jih ne izkoriščamo? Denimo, pravica do glasovanja na volitvah. Ljudje pogosto pozabljajo, da to ni le njihova pravica, pač pa tudi dolžnost. Kako prepričati ljudi, da je vendarle pomembno, da prispevajo svoj glas?

Osebno mislim, da je to stvar zavedanja svoje odgovornosti in svoje državljanske odgovornosti. Država ni kar nekaj, država smo mi, in če nihče ne bo odšel na volitve, potem je razpad sistema. Enostavno se moramo zavedati, da država ni neka imaginarna stvar, ki se finančno napaja iz "ne vem kje", ampak smo to mi. Vsak od nas, vsak posameznik je država. In mi smo tisti, ki lahko usmerjamo, imamo pravico, saj smo v demokraciji. Imamo demokratične volitve, imamo ljudi, ki nas zastopajo, imamo ljudi, ki zastopajo naše pravice ... To je treba izkoristiti. Bodimo aktivni, ne pasivni. 

Čez slab mesec dni boste nastopili funkcijo varuha človekovih pravic, ki traja šest let. Kako se boste pripravljali?

Do takrat, ko bom postal varuh, bom popolnoma normalno, predano delal naprej v službi, v kateri sem zdaj. Do zadnjega dne. Ko bom varuh, bo ta zgodba zaključena, postavili smo jo, je stabilna, deluje. Tam je ekipa, ki bo normalno peljala zadeve naprej. Sam pa ne bom mogel več sodelovati, ker prehajam na takšno funkcijo, ki tega tudi ne dopušča. 

Kako so v družini sprejeli vašo izvolitev in to, da vas bodo še manj videli doma?

Moja družina je navajena na vse. Me podpirajo, bili so ponosni in veseli, da je uspelo ... Če me bodo manj videli, kot so me, pa je vprašanje, ker tudi doslej nisem delal v službah, kjer bi bil le osem ur ali pa da čez vikende ne bi imel dela. Tako da se kaj bistveno ne bo spremenilo, razen to, da me bodo več videli v medijih.