Petra Parovel po porodu: Nisem OK, sem negativna, čustvena razvalina

Mala Anna Vita je na svet prijokala pred enim mesecem. "Jaz rečem, da je obdobju primerno ... Spi obdobju primerno in itak, mora jest, da raste!" se nasmehne podjetnica in vplivnica Petra Parovel.

Čeprav je zgodnje materinstvo izjemno lepo, je lahko tudi naporno, osamljeno, je iskrena Petra, ki se spopada s podobno negativnimi čustvi kot pred sedmimi leti pri prvorojenki Emili, ko sprva ni začutila tiste pričakovane, močne materinske vezi.

"Kriviš samo sebe, da ni navezave in da mogoče ne čutiš - bom rekla grdo - otroka toliko, kot bi ga mogel čutit. Oziroma kot vsi pravijo, cartajte se, to je najlepše obdobje, in ti kar ne začutiš tega najlepšega obdobja. Potem ti rečejo, ko se bo nasmejala, boš vse neprespane noči pozabila. Nisem jih pozabila, ko se je nasmejala, sem rekla: Ajde, Petra, zdaj pozabi, zdaj pozabi! Ne, v jok sem planila," opisuje svoje občutke.

Na stiske po porodu lahko vpliva kup dejavnikov, razlaga klinična psihologinja Kaja Pavlin, ki dela na Enoti za mame in dojenčke na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana: "Hormonske spremembe, pomanjkanje spanja, razni psihološki dejavniki, kot so zahtevnost mame do same sebe, perfekcionizem, lahko tudi neki socialni dejavniki, pritiski družbe, primerjanje z drugimi, pretekle težave v duševnem zdravju."

Petra je takrat vse zadrževala v sebi, se tolažila, da je normalno. O težkih plateh starševstva se je po njenem premalo govorilo. Po prvem porodu je mislila, da bo delala, hkrati hodila v fitnes in skrbela za otroka. Prvo leto moraš vse to izpustiti, opominja: "So porodniške z razlogom. Jaz nisem bila na porodniški in potem je bil tak val vsega. Gledala sem socialne medije in te fitneserke oziroma poslovne ženske, ki so obvladovale vse hkrati. Ampak v resnici ni tako."

Epidemija je nato upočasnila tempo in tudi njih prisilila v bolj družinsko življenje. "In v roku enega leta sem potem ugotovila, da nekaj ni bilo v redu in da ti občutki, ki sem jih imela, niso bili pravi in da so se popravili," pripoveduje Petra. Dobro se spominja momenta, ko je hčerko vzljubila: "Ne znam opisati, to so una čustva, ki jih ne poznaš."

Otožnost se sicer lahko pojavi drugi, tretji dan po porodu in mine v roku dveh tednov, pravi psihiatrinja Tea Terzić, ki prav tako dela na Enoti za mame in dojenčke: "So ženske bolj občutljive, jokave, tesnobne, zelo menjavajo razpoloženje."

Anksioznost ali depresija pa se lahko pojavi že v nosečnosti ali po porodu. "Pomanjkanje neke volje, zanimanja, veselja, mama ne čuti, da je dovolj kompetentna, da skrbi za otroka. Veliko je prisotnih nekih tesnobnih simptomov, premlevanje, skrbi, negotovosti, ali je naredila prav, ali je otrok zdrav. Težko spijo, lahko se jim spremeni apetit," opisuje Terzićeva.

Petra je tokrat sebi in partnerju Mitji takoj priznala svoja čustva, prosila za pomoč in se s tem nekoliko otresla bremena. Velikokrat pomoč zavrnemo, včasih pa pride zelo prav, poudarja: "Lahko je to 15 minut, lahko je pol ure."

Mame o tovrstnih težavah pogosto težko govorijo tudi zaradi občutka, da morajo biti hvaležne za otroka in se ne smejo pritoževati, poudarja Pavlinova. Pomaga lahko znižanje pričakovanj in pogovor z družino: "Če je pa ta stiska tako velika, da pa ovira vsakodnevno funkcioniranje, potem pa je potrebna strokovna pomoč. In tu se lahko obrnejo ali na ginekologa, osebnega zdravnika, če imajo psihiatra, psihologa ..."

V ljubljanskem Polju je zaživela prva enota za mame in dojenčke pri nas. Z osmimi posteljami je namenjena vzpostavljanju varne navezanosti v prvem letu po porodu.

"Včasih so stanja recimo lahko tako izrazita, da nekako ženska ne more imeti otroka ob sebi, včasih ga pa ima. Vsekakor postopno vedno gradimo v tej smeri, da je tega povezovanja med mamo in otrokom vedno več," pojasnjuje Terzićeva. Prihajajo pa tudi očetje, bratci in sestrice, da se začne povezovati vsa družina.