Pezdir: Ne bojte se 'nevarnih likov'

Ekonomist Rado Pezdir je v Financah objavil že drugo kolumno o mehanizmih slovenske korupcije. Če je prvič predstavil svoj primer, je tokrat pisal o zgodbah dveh drugih, ki pa za razliko od njega nezakonitega početja nista prijavila. "Osebi poznata imena, hranita dokumentacijo, vendar nikoli nista zbrali dovolj poguma, da bi v sodelovanju z ustreznimi institucijami zgodbe končali. Realno gledano so njihove zgodbe, ne pa tudi identične zgodbe, ki so jih doživeli drugi, mrtve," je zapisal Pezdir in tudi poudaril, da zato "paraziti lahko danes mirno spijo".

Pezdir je tudi pojasnil, zakaj se je sam odločil ravnati drugače in je s svojimi izkušnjami seznanil najprej javnost, nato pa še pristojne organe. Zaveda se, da je s tem sprejel tudi določeno tveganje, a se hkrati sprašuje, "ali bi morali še naprej nadaljevati prakso, da se govori o korupciji zelo konkretno samo takrat, ko ugasnejo televizijske kamere ali luči v stanovanjih". "Če zaradi tega, ker je vse skupaj na pol javno, to pomeni, da se bomo državljani in državljanke opogumili, da prijavimo primere komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) in nacionalnemu preiskovalnemu organu (NPU) in da tja odidemo skupaj z imeni in dokazi, potem se je tokrat za vse nas odprlo okno priložnosti, za institucije pregona se je rodil največji test učinkovitosti in poštenosti, za državo pa signal, da mora opraviti s korupcijo," je prepričan Pezdir. In dodaja: če institucije na naredijo ničesar, potem s svojimi primeri zalijte medije.

Vsekakor spregovorite, svetuje ekonomist. Biti tiho, pomeni sodelovati pri razkroju države, hkrati pa s tem delate tako imenovane parazite močnejše in druge, a tudi državo prepuščate njihovim krempljem.

1. primer: Kako do brezplačne hiše

V prvem primeru Pezdir razlaga, kako "sivemu liku", ki je gradbenemu podjetju pomagal do rente, v zahvalo brezplačno postavijo hišo. "Gradbeno podjetje in sivi lik skleneta pogodbo o gradnji hiše, denimo v vrednosti 500 tisoč evrov. Po pogodbi, kot predujem, sivi lik plača 20 tisoč evrov. V pogodbi pa je tudi klavzula, da so, če hiša ni zgrajena v recimo devetih mesecih, predvideni penali v znesku x evrov za vsak dan oziroma teden zamude. Potem se nekako zgodi, da gradnja zamuja, in to toliko časa, dokler je edini strošek sivega lika za gradnjo hiše 20 tisoč evrov predujma, vse drugo pa so penali," zapiše Pezdir.

2. primer: Kako prodati urednika, ne da bi ta vedel, da je prodan

Drugi primer deluje, piše Pezdir, "če je v zraku dovolj paranoje in groženj s strašnimi imeni slovenske scene, ki vas hočejo uničiti". Prek medijev. A pojdimo od začetka. Kot pojasnjuje Pezdir, "sivi lik" svoji žrtvi prodaja domnevne – neresnične – informacije o tem, da se "pripravlja zgodba o tem, kako ste v zameno za denar zagotovili rento temu ali onemu". Obljubi, da bo poskusil s svojim vplivom doseči, da zgodba ne gre v javnost, kar mu, kot kmalu sporoči, tudi uspe.  "Tipično igra steče, tipično je tudi, da zgodbe ni, in še bolj tipično, da v tem in tem mediju zgodbe sploh nikoli ni bilo. Tipično je tudi, da če nekdo tega ne ve (in ogromno jih pade na to foro), potem bo naslednjič, ko dobi klic in ko sivi lik zahteva protiuslugo (ki je rentica za njegove kliente), morda tako naiven, da bo menil, da mu je protiuslugo dolžan, ali pa se prestraši možnosti, da bi bila fantomska zgodba vendarle objavljena. In tak človek potone v načrtih sivih likov," pojasni Pezdir.

"Obstaja še en mehanizem: če ste vpleteni v kako večjo zgodbo in če se bo o njej govorilo po televiziji, potem dobite klice nekih obskurnih likov, ki trdijo, da bodo v oddaji predstavili lažne dokaze proti vam in da vas bodo povozili, razen če ne plačate denimo 10 tisoč evrov in bodo to ustavili. Seveda ne novinarji ne uredniki ne vedo nič o teh silnih dokazih, vedo pa vsi, kdo so ti telefonisti," je Pezdir opisal še en primer grožnje z objavami v medijih.

3. primer: Zakonodajna renta

Pri tretjem primeru so nečedni posli skriti v skrbno napisanih zakonih, Pezdir pa odločitev o tem, ali gre za korupcijo ali za kriminalno dejanje, prepušča bralcu. Postopek gre takole: sprejme se zakon, ki v posebnem členu nalaga vsem, ki jih zadeva, "zagotavljanja dodatnih storitev, ki jih podjetje pri svojem poslu ne potrebuje, jih pa zahteva omenjeni člen". Na trgu morajo zato poiskati podjetje, ki te storitve zagotavlja. Rentnik je v takem primeru uradnik, ki si je prizadeval za sprejem omenjenega dodatnega člena.

Za konec Pezdir vpraša: "Koliko časa še želite živeti v državi, kjer so premiki odvisni zgolj od uspešne korupcije, ki se pojavlja na vseh ravneh upravljanja države?" In doda: prijavite korupcijo, moj primer dokazuje, da se nimate česa bati. "Fama o nekih "nevarnih likih, ki vas uničijo", je fama, ki je močnejša od moči teh nevarnih likov," je dodal.

"Lobisti nismo paraziti“

Na njegovo pisanje so se odzvali tudi v Slovenskem združenju lobistov (SZL). "V zadnjih dneh ponovno spremljamo različne izjave o korupciji, podkupovanju in parazitih v povezavi s terminom lobiranje, čeprav lobiranje kot zakonsko regulirana, prepoznana, uveljavljena in priznana dejavnost s podkupovanjem in korupcijo nima prav nikakršne zveze,“ so poučili javnost. Ob tem so KPK in ostale pristojne organe pozvali, naj jasno povedo, kaj je in kaj ni lobiranje. "Medijske zgodbe, ki smo jim priča zadnje dni, namreč mečejo slabo luč na vse tiste lobiste, ki upoštevajo trenutno zakonodajo, delujejo transparentno, svoje stike redno prijavljajo in se s svojim delovanjem trudijo uveljavljati lobistično prakso kot del poslovnih procesov in tudi gospodarske diplomacije,“ so zapisali. In dodali, da ima lobiranje pri nas še vedno negativen prizvok, to dejstvo pa odvrača morebitne lobiste, da bi svojo dejavnost vpisali v register KPK.