To, da je Zmago Jelinčič Plemeniti Narodnemu muzeju Slovenije v odkup ponudil zbirko slovenskega denarja ni sporno. Za kriminaliste je sporen njegov izvor. In prav o izvoru teh 500 do 600 kosov zbirke bi se, preden se je odločilo za 42 milijonski odkup, po zakonu o varstvu kulturne dediščine moralo vprašati kulturno ministrstvo. Kot je povedala kulturna ministrica Andreja Rihter, je vsaka ustanova, v tem primeru tudi Narodni muzej Slovenije, dolžna povprašati in ugotoviti lastništvo in izvor predmetov, ki jih namerava odkupiti.
Narodni muzej Slovenije je zbirko od Jelinčiča dobil leta 2001. Muzej o zbirki ni dvomil, ker je zbirko kupoval od znanega zbiratelja Jelinčiča. Istovetnost pa je Jelinčič dokazoval še z dodatno dokumentacijo o tem, kako so mu vzorce izročili.
Kot je povedala ministrica Rihterjeva, je ustanova, ki odkupuje predmete za davkoplačevalski denar, dolžna tudi poskrbeti varnost sredstev davkoplačevalcev, torej preveriti za kaj se sredstva namenjajo in pod kakšnimi pogoji se predmeti odkupujejo. V tem primeru je bil to dolžan storiti Numizmatični kabinet Narodnega muzeja Slovenije.
Kljub temu pa je ministrstvo od Banke Slovenije želelo dodatno mnenje o izvoru te zbirke. Banka Slovenije je odgovorila, da gre za zbirateljske unikate iz tiskarne. Dodali so, da so v zbirki bankovci z napako, ki so numizmatična posebnost, del gradiva pa da je posebnost, ki bi jo težko uvrstili v zbirko slovenskega denarja. Banka je menila, da je odkup od Jelinčiča v vsebinskem smislu utemeljen in sodi v muzej.
Zanimivo pa je, da tiskarna zbirateljske unikate daje zbirateljem brezplačno.
Če banka Slovenije in tiskarna DeLaRue v Londonu svoje vzorce določenim ljudem delita brezplačno, ostaja nejasno dejstvo, zakaj je Narodni muzej, s pomočjo kulturnega ministrstva zanje moral plačati.
