Ob najnovejši seriji slik Štefana Planinca, tokrat manjšega formata, umetnostna zgodovinarka Irene Mislej poudarja dovršeno slikarjevo govorico, ki nas popelje v svojo sanjsko deželo svobodnih asociacij.
''Svet Planinčevih podob je neobičajen, vsaj v slovenski likovni tradiciji, ki je toliko vsidrana v zemlji, da nas velikokrat prikrajša za sumblimni svet. Njegov poetičen repertoar oblik in akcentov je del univerzalne umetniške težnje, ki človeka približuje k nerealnemu,'' je v spremnem katalogu zapisala Mislejeva. O izstopajoči modri barvi na Planinčevih slikah pa je zapisala: ''Modra je barva neskončnosti, dimenzije, ki jo ubogi človek sluti samo v sanjah, v poetičnih trenutkih, ki se kot okenca odpirajo na našem sivem vsakdanu. Ob koncu 20. stoletja, ki je dokončno postavil tehnologijo na prvo mesto, smo - vajeni večstoletnega soočenja z mimetično vlogo likovne umetnosti - osvojili tudi intelektualno vzvišeno konceptualno vsebino tega fenomena. Hkrati pa se v morju vizuelnih, likovnih stimulacij, v katerem živimo, izgublja najbolj poetičen pomen umetnosti, tista razsežnost, ob kateri nam zaigra srce.'' Planinčev svet elegantnih figur, ki lebdijo v modrini, vzbujajo v Mislejevi asociacije na prosto prehajanje meja časovnih in prostorskih dimenzij, kakršna je znana iz latinsko-ameriške literature.
