V ZDA je vse močnejše gibanje, ki trdi, da ženske volilne pravice ne potrebujejo. Menijo, da bi bil dovolj en volilni glas na družino. Glas, ki bi bil glas poglavarja družine, torej moža. Neporočene ženske glasu, niti posredno, sploh ne bi imele.
"Midva sva skupno meso, kar moj mož voli, je zame dobro". Takšne in podobne so izjave udeleženk seminarjev, shodov, kjer razpravljajo o vlogi žensk, prireja jih pogosto Erika Kirk, vdova ubitega aktivista.
Eden glavnih zagovornikov strogega patriarhata je cerkev, reformirana evangeličanska ločina in njen voditelj Douglas Wilson. Zavzema se za patriarhalno družbo in družino v vseh pogledih, ženska mora biti podrejena moškemu. V zadnjih letih je v ZDA zraslo že na stotine cerkva, ki širijo njegove ideje.
Tej ločini pripada tudi sedanji obrambni minister Pete Hegseth, ki širi njihova sporočila, predvsem je zbudilo pozornost, ko je retvital video, v katerem so razpravljali o tem, da bi morali odpraviti 19. amandma k ameriški ustavi. Ratificiran leta 1920, prepoveduje odrekanje volilne pravice na podlagi spola. Strašno je, če pomislimo, kako težko so si ženske izborile to pravico, s koliko odrekanji, trpljenjem in žrtvami.
Nekateri, ki te procese spremljajo že dlje časa, sicer pravijo, da je to le del prizadevanj proti volitvam nasploh, kot bistvenemu delu demokratičnega sistema.
Zanimivo je, da so bistven del prizadevanj za odvzem pravic ženskam vedno prav ženske. V 70. letih je potekala kampanja, da bi v ustavo dodali amandma, ki bi eksplicitno prepovedoval diskriminacijo na podlagi spola. Amandma za enake pravice vseh. Takrat je odvetnica Phyllis Schlafly, najbolj znan obraz antifeminizma tistega časa, s pomočjo različnih cerkva premagala tako ugledne aktivistke, kot so bile Gloria Steinem, Betty Friedan in druge. Amandma, prvič napisan in predlagan leta 1923, še do zdaj ni ratificiran v vseh zveznih državah. Mimogrede, kanadska pisateljica Margaret Atwood je enega izmed glavnih likov v svoji knjigi Deklina zgodba, Sereno Joy, menda temeljila v veliki meri prav na Phyllis Schlafly.
Sicer pa je to, kar se že nekaj časa dogaja v družbi, nekakšna podoba dvojnega položaja žensk: na eni strani so si izborile pravice kot še nikoli doslej v zgodovini, na drugi strani pa je vedno več in vedno bolj elaboriranega nasilja proti njim. Verjetno pa je eno povezano z drugim.
Ko na dan prihajajo zgodbe, kot je bila v Franciji grozljiva zgodba Gisele Pelicot, ki jo je mož leta in leta omamljal, da so jo drugi moški lahko posiljevali, pa nedavno na Švedskem, podoben primer, mož, ki je silil ženo, da se prodaja drugim moškim, to niso ekscesi kakšnih bolnih umov, ampak je to le vrh ledene gore.
CNN je razkril platformo, kjer si moški izmenjujejo izkušnje, kako omamiti in posiliti svoje partnerice. Posilstva so snemali in jih delili, ob tem pa delili tudi nasvete, kako se izogniti kazni. 20 tisoč posilstev, 82 milijonov ogledov. V svojem okolju večinoma veljajo za prijazne moške. Zdaj marsikdo zahteva, da se objavijo imena vseh, ki so obiskovali te strani.
Na spletu so prave akademije, kot piše Nastja Vidmar v Objektivu, kjer učijo, kako posiljevati, kaj narediti z žensko, ki vam reče ne, kaj celo, če se vam ne nasmehne, ko menite, da bi se morala. Nasveti za posilstva, fizično nasilje – osvobajanje zahteva ogromno žrtev in moški vračajo udarec zaradi, kot jih prepričujejo, od boga danih privilegijev, ki da jim pripadajo.
Patriarhat, tudi mizoginija, pogosto v navezi s cerkvami, se ne da. In posebej so dojemljivi predvsem mladi fantje.
Je v Evropi na splošno bolje? Po marsičem je, pravice pa nikjer niso nekaj stalnega, linearnega, pravice so nekaj, kar imaš in lahko tudi izgubiš, zato so pomembni boji in opozorila na širšem in ožjem področju.
Evropski parlament je sprejel pomembno resolucijo, ki nalaga Evropski komisiji, da poenoti definicijo posilstva, ki bi veljala v vseh 27 državah članicah, tako da samo jasen in neizsiljen ja pomeni privolitev. Vedno so pomembne jasne zaveze, jasna zakonodaja.
Mednarodne zaveze, kot je Istanbulska konvencija proti nasilju nad ženskami – v njej ni Turčije, izstopiti je želela Latvija, proces je zdaj sicer zamrznjen, Latvija je še vedno članica, še vedno pa je niso ratificirale Bolgarija, Madžarska, Češka, Hrvaška, Litva, Slovaška.
Včasih so na videz majhne stvari tiste, ki so pomembne in značilne in pošiljajo sporočila. Mile kazni ali pa celo oprostitve za posilstva. Še vedno se bodo našle učiteljice, ki bodo krivile punce, da se oblačijo izzivalno, ker da fantje ne morejo obvladati svojih nagonov, kot se je zgodilo v eni izmed naših šol.
Nova vlada je med prvimi ukrepi odvzela pravico do udeležbe na lokalnih volitvah tujcem, ki živijo v Sloveniji. Torej ne vsem, ker jo članstvo v EU zavezuje, da tujcem, ki prihajajo iz teh držav, volitve dovoli. Vsem drugim pa ne.
Ob tem je minister za šolstvo izjavil, da si njegova žena, ki je Tajka, prav nič ne želi voliti v Sloveniji.
Fino. Ampak če se je minister že odločil uporabiti svojo družino za podkrepitev politične odločitve, bi bilo spodobno, da bi o tem, ali želi voliti ali ne, slišali njegovo ženo. Mi zdaj v resnici ne vemo, kaj ona želi ali ne želi, vemo samo to, kar je dejal njen mož. Kot rečeno, na videz majhne, a pomembne stvari.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.