Lora, štiriletna psička pasme Cane corso, je na poti s Črete doživela skupek vseh svojih strahov, pripoveduje Sabina Piber, pasja inštruktorica in vodja Združenja K9, ki s pomočjo za to izšolanih psov išče pogrešane osebe in živali. "Lora se boji vsega. Je ena tistih revežev z zgodovino. Posvojena je bila iz nemogočih razmer, kot hudo zanemarjen in zato zlorabljen mladič – že takrat je bila skrajno prestrašena in travmatizirana. To se ji vleče skozi celo življenje."
S skrbnico Suzano sta nekaj travm uspeli odpraviti, nekaj pa jih je ostalo. Lora je Suzanina prijateljica in sopotnica, hribe sta prehodili po dolgem in počez. Žal pa nikoli ne bo povsem izbrisano tisto, kar se ji je dogajalo v najnežnejšem obdobju življenja. V začetku marca sta tako pri sestopu s Črete nad Vranskim v gozdu slišali glasen pok. "Suzana je povedala, da je bilo kot pok iz puške. Lora se je prestrašila in povlekla, Suzani je fleksi zdrsnil iz rok. V trenutku, ko je žival zbežala, so ji nad glavo priletela še tri padala, kar je nekaj, kar ji povzroča smrtno grozo. Za njo je ropotal še fleksi, zato je še bolj bežala. Skratka, grožnje je imela z vseh strani," Piberjeva opisuje trenutek, ko se je za Loro izgubila vsaka sled.
Premikala se je po gozdu, stran od ljudi
Suzana jo je poklicala naslednji dan, a ji ni mogla takoj priskočiti na pomoč, saj je s svojima dvema psoma Ulo in Chili pomagala v neki drugi iskalni akciji. "Računali smo na to, da je psica velika in močna, zato se ne bo ujela na povodec. V takšnih situacijah imamo namreč dve vrsti psov – eni pregriznejo ali odtrgajo povodec, drugi pa se ujamejo na povodec in čakajo. Enostavno zamrznejo in čakajo, so v stanju umreti. Zaradi zelo nizkih temperatur sem vedela, da bo psica, če bo ujeta in se ne bo mogla gibati, zmrznila."
Iskat so se jo odpravili šele peti dan. "Sledi, po katerih smo šli z Ulo in Chili, so pokazale, da se je najprej poskušala prebiti do izhodišča, kjer sta imeli avto. Nekje vmes se je znebila fleksija, ki je verjetno razpadel ali pa je zgrizla vrvico. Sledili smo ji tri ali štiri kilometre. Svojemu pomočniku Andreju sem rekla: ta psica ni več na povodcu, je na nogah in se premika. Zato nam ni preostalo drugega, kot da čakamo, da jo bo kdo kje videl."
Psička se je zaradi strahu izogibala ljudem, prometu, vsem potencialnim nevarnostim. Piberjeva sklepa, da je potovala po gozdu, v tišini, najbrž takoj, ko se je začelo daniti in še preden se je stemnilo. V ruralnem območju ljudje tudi niso pozorni na vaške pse, zato ne javljajo, če jih vidijo.
Ko je naletela na oviro – prometno cesto –, se je obrnila
Prvič so jo opazili po šestih dneh, ko je pripotovala do prve resne ovire, približno 12 km zračne črte od Vranskega. Tam bi morala prečkati zelo prometno cesto, a se je ustavila. "To je tipično za ubežnike, ki bežijo iz strahu. Bežijo naravnost, dokler ne naletijo na neko oviro in potem spremenijo smer. Ona ovire ni mogla premagati, zato se je obrnila. Ula in Chili sta tri lokacije potrdili, četrte pa ne. Tako smo vedeli, da je obrnila nazaj proti Vranskemu," še pove Piberjeva.
Lora je imela dan prednosti pred svojimi iskalci. "Takrat se nam je to zdelo super, saj smo jo čez kak dan ali dva pričakovali na Trojanah, na poti nazaj do Vranskega. Pa se ni zgodilo nič. Nihče je ves naslednji teden ni videl. Pogreznila se je v gozdove. Zaradi tega nisem mogla spati. Vedeli smo, da s psi nima smisla iti za njo, pa sem se vseeno začela spraševati ... kaj, če je obtičala nekje na poti do Trojan? Kaj, če je omagala? Kaj, če je prešibka, da bi zlezla iz kakega jarka? Poklicala sem Suzano, da bi ji povedala, da bomo vseeno s psi šli za njo. Medtem so se zvezde poravnavale."
Čakanje in smrdeča riba
14. dan je namreč Suzano nekdo poklical, da so Loro videli v bližini Vranskega. "Poklicala me je in vprašala, ali mislim, da je možno, da je to ona? Rekla sem: Ja, to je ona, pojdite takoj tja! V njeni bližini sedite na tla in čakajte. Nato še čakajte. In potem še vedno čakajte. Lori dajte čas in možnost, da vas prepozna in da sama pride do vas. Vsi, ki jo lovijo, naj se odstranijo in mirujejo."
Tudi sama se je usedla v avto in še preden je uspela priti do tja, jo je Suzana že poklicala, da so Loro našli in da jo ima že v avtu. Ta svoje skrbnice sicer ni prepoznala, a to je povsem pričakovano, dodaja. "Večinoma psi že po dveh ali treh dneh svojega skrbnika ne spoznajo, ker so plen – vse jih lovi. Včasih traja 10 minut, pol ure ali ves dan, da doumejo, da je skrbnik njihov in se jim ga ni treba bati. In veliko ljudi naredi napako, ko ob najdbi reagirajo pretirano, pes pa jim spet pobegne," opozarja. "Suzana je imela pri sebi eno zelo smrdečo ribo. Kajti prva stvar, ki po tako dolgi poti začne zanimati psa, je hrana. Začne vohati in počasi pride bližje. Hkrati s hrano pa začne vohati tudi skrbnika. Ko se ta dva vonja povežeta, je velika verjetnost, da bo pes skrbnika prepoznal," še pravi.
Lora sicer ni "padla" na ribo, prestrašena se je spet začela umikati v gozd. Suzana se je ustrašila, da ji bo spet ušla, zato se je usedla v avto in odpeljala bližje k gozdu. "Takrat je pes dvignil ušesa, saj je prepoznal zvok motorja. Stekla je k avtu in skočila notri, kot bi hotela reči: Suzana, ja kje pa hodiš!?" se nasmeje Piberjeva.
Po 14 dneh končno miren spanec
Takoj jo je odpeljala k veterinarju, a ker psička ni hotela več zapustiti avta, jo je ta pregledal kar v vozilu. Naša sogovornica pravi, da je psica na poti sicer shujšala, a je bila v presenetljivo dobrem stanju. "Pričakovala sem, da bo veliko bolj shirana. To so psi preživetveniki. Smrdela je po gnoju, verjetno se je zadrževala v bližini kmetij in se prehranjevala z gnojem, odpadki, kar koli je pač našla. Vode je imela na pretek, znala je tudi poiskati zavetje pred mrazom – v gozdu najdemo veliko prijetnih ležišč, ki jih večinoma naredi srnjad, mogoče je našla še kakšen senik ..."
Lora je torej spet doma. Živa in zdrava, nepoškodovana. "Srečna sem, neizmerno sem srečna, po 14 dneh sva spet skupaj. Danes bom po 14 dneh spet mirno spala," je sporočila njena lastnica in objavila skupno fotografijo. Lora je spet tam, kamor spada – na kavču!
Piberjeva ocenjuje, da je prehodila od 30 do 50 kilometrov in imela veliko srečo v nesreči. "Paradoks: življenje ji je rešilo prav to, da se vsega boji. Če je ne bi bilo strah, bi prej ali slej zatavala nekam na cesto in bi se zgodba precej drugače končala," zaključi svojo pripoved.
Več o delu Združenja K9 in njihovih iskalnih akcijah vam bomo predstavili v naslednjem članku!
