Rešitev ali zatiskanje oči: po 60 letih bodo lahko učitelji spet uporabili fizično silo?

Danska, ki velja za državo z enim najbolj vključujočih in otrokom prijaznih izobraževalnih sistemov, se sooča z vse glasnejšimi opozorili učiteljev, da v učilnicah vse težje zagotavljajo red in varnost. Vlada je zato 8. oktobra predstavila predlog reforme, ki bi učiteljem prvič po letu 1967 omogočil širšo uporabo fizičnih ukrepov za obvladovanje motečega vedenja učencev.

Po sedanji zakonodaji lahko učitelji fizično posredujejo predvsem v primerih, ko učenec ogroža sebe, druge ali šolsko premoženje. Nova ureditev bi te možnosti razširila tudi na primere, ko učenec resno ovira izvajanje pouka, nadleguje druge ali jih žali, čeprav ne predstavlja neposredne fizične nevarnosti.

Po predlaganih pravilih bi učitelji lahko učenca fizično prijeli, ga zadržali na mestu ali ga proti njegovi volji pospremili v drug prostor, če bo njegovo vedenje bistveno motilo pouk. Vlada je predstavila tudi konkretne primere, v katerih bi bili takšni ukrepi dovoljeni. Eden od njih je učenec, ki pri pouku gospodinjstva meče hrano in s tem nadaljuje kljub večkratnim opozorilom oziroma noče zapustiti učilnice, ko mu to naroči učitelj. Drug primer je učenec, ki na telefonu glasno predvaja glasbo in kljub učiteljevi zahtevi noče zmanjšati glasnosti, izključiti naprave ali je izročiti.

Predlog ni nastal brez razloga. Danske oblasti so v začetku oktobra predstavile zaskrbljujoče ugotovitve raziskave o nasilju v javnih šolah. Raziskovalni organizaciji Epinion in Als Research sta za dansko ministrstvo za otroke in izobraževanje ugotovili, da so v več kot polovici šolskih razredov v enem šolskem letu zaznali fizično nasilje med učenci. Težave so bile posebej izrazite v nižjih razredih osnovne šole.

Danski minister za izobraževanje Magnus Heunicke je ob objavi rezultatov opozoril, da je obseg nasilja v šolah skrb vzbujajoč. Učitelji sicer že dlje časa zahtevajo več možnosti ukrepanja in zagovorniki sprememb menijo, da bi jasnejša pooblastila učiteljem omogočila učinkovitejše vzdrževanje reda in zaščito pravice drugih učencev do nemotenega pouka.

Danska še zdaleč ni edina, ki se sooča z izzivom, kako obvladati učence z vedenjskimi izzivi. Širšo sliko prinaša mednarodna raziskava TALIS 2024, ki je zajela približno 280.000 učiteljev in ravnateljev iz 55 izobraževalnih sistemov.

Po podatkih OECD se je povprečni delež učne ure, ki ga učitelji namenijo vzdrževanju discipline, povečal s 13 odstotkov leta 2018 na 16 odstotkov leta 2024. Skoraj vsak peti učitelj poroča, da zaradi prekinjanja pouka izgubi precej časa.

Poleg tega približno petina učiteljev poroča o izrazitem hrupu in neredu v učilnici. V nekaterih državah, med njimi na Finskem in Portugalskem, takšne težave navaja več kot tretjina učiteljev. Raziskava kaže tudi, da učitelji pogosteje kot pred šestimi leti mirijo moteče učence in jih opozarjajo na pravila.

TALIS 2024 razkriva tudi podatke za Slovenijo, kjer skoraj polovici oziroma 48 odstotkom učiteljev zadnjega triletja osnovne šole vzdrževanje discipline povzroča stres. Skoraj vsak peti učitelj poroča, da zaradi prekinjanja pouka izgublja precej časa, v povprečju pa učitelji za vzdrževanje reda porabijo 14 odstotkov učne ure. Ta delež se je od leta 2018 povečal za tri odstotne točke, kar pomeni, da učiteljem ostaja manj časa za samo poučevanje.

Na težave z nasiljem nad učitelji in ravnatelji so opozorili tudi raziskovalci Pedagoškega inštituta. Njihova raziskava je pokazala na pomanjkanje sistemskih rešitev, ki otežuje učinkovito ukrepanje ob nasilnih dogodkih. Učitelji se namreč ne soočajo zgolj s fizičnim nasiljem, temveč tudi z verbalnimi konflikti, zavračanjem navodil in vztrajnim motenjem pouka.

Zaskrbljujoči so tudi podatki o mladoletniški kriminaliteti. Po podatkih Statističnega urada RS se je število mladoletnih oseb, zoper katere so sodišča pravnomočno končala kazenski postopek, s 440 leta 2023 povečalo na 703 leta 2025. To pomeni skoraj 60-odstotni porast v dveh letih. Samo lani se je število povečalo za 31,9 odstotka, še izraziteje pa je naraslo število obravnavanih deklet.

Raziskave ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC), Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in OECD kažejo, da agresivnega in motečega vedenja ni mogoče pojasniti z enim samim dejavnikom. Nastaja v prepletu individualnih značilnosti otroka, družinskih odnosov, vrstniškega okolja, šolskih razmer in širših družbenih vplivov.

Eden najpomembnejših dejavnikov pri razvoju otrokovega vedenja je družinsko okolje. CDC med dejavniki tveganja za nasilno vedenje mladih navaja pomanjkljiv starševski nadzor, nedosledno postavljanje pravil, družinske konflikte, nasilje v domačem okolju in šibko povezanost med otroki ter starši. Pomembno je, da se na seznamu dejavnikov tveganja znajdeta tako pomanjkanje meja kot pretirano stroga oziroma nasilna vzgoja.

Otrok, ki odrašča brez predvidljivih pravil, ima lahko več težav pri sprejemanju omejitev in odzivanju na frustracije. Če se doma njegove zahteve praviloma izpolnijo ali se pravila pogosto spreminjajo, se lahko težje prilagodi okolju, v katerem mora počakati, upoštevati druge in sprejeti odločitev odraslega. Toda tudi nasprotna skrajnost ni rešitev. Otroci, ki so pogosto izpostavljeni kričanju, poniževanju, grožnjam ali telesnemu kaznovanju, se lahko naučijo, da je agresija sprejemljiv način reševanja konfliktov.

Raziskave zato kot zaščitni dejavnik izpostavljajo kombinacijo čustvene topline, stabilnih odnosov, doslednih pravil in razvojno primernih posledic vedenja.

To pomeni, da otrok potrebuje odrasle, ki razumejo njegove občutke, vendar mu hkrati jasno povedo, katero vedenje je nesprejemljivo. Ključna razlika je med razumevanjem otrokove stiske in dopuščanjem njegovega vedenja. Otrok je lahko jezen, razočaran ali prestrašen, vendar to ne pomeni, da sme udariti sošolca ali ogrožati druge.

Drugi pomemben dejavnik je sposobnost obvladovanja čustev, impulzov in odzivov na stres. Otroci se ne rodijo z razvito sposobnostjo uravnavanja jeze, razočaranja ali strahu. Te spretnosti postopoma razvijajo skozi odnose z odraslimi, izkušnje in socialno učenje. Otrok, ki se težko umiri, slabše prenaša zavrnitev ali se hitro odzove impulzivno, se lahko ob konfliktu odzove z vpitjem, metanjem predmetov, odrivanjem ali udarcem. Takšno vedenje ni vedno premišljena odločitev za nasilje. Včasih gre za nezmožnost obvladovanja močnega čustvenega odziva, kar pa ne zmanjšuje potrebe po zaščiti drugih otrok in ustreznem ukrepanju.

Nekateri otroci imajo več težav z izvršilnimi funkcijami, kot so zaviranje impulzov, preusmerjanje pozornosti in načrtovanje vedenja. Drugi se lahko soočajo s posledicami travmatičnih izkušenj, dolgotrajnega stresa ali družinskih konfliktov. Vendar duševne in razvojne težave same po sebi ne pomenijo, da je otrok nasilen. Takšno enačenje bi bilo napačno in stigmatizirajoče. Pomembno vprašanje za šole je zato, ali znajo dovolj zgodaj prepoznati razliko med otrokom, ki potrebuje dodatno podporo pri obvladovanju vedenja, in otrokom, ki zavestno ter ponavljajoče se ogroža druge. V obeh primerih morajo obstajati jasne meje, vendar ni nujno, da bodo enaki ukrepi učinkoviti pri obeh tipih otrok.

Sposobnost samonadzora je ena ključnih razvojnih nalog otroštva. Otrok se mora postopoma naučiti počakati, odložiti zadovoljitev želje, sprejeti zavrnitev, dokončati manj zanimivo nalogo in obvladati impulz, da bi ob razočaranju zakričal, udaril ali odnehal. Pri tem imajo pomembno vlogo tako imenovane izvršilne funkcije možganov, med katere sodijo usmerjanje pozornosti, delovni spomin, miselna prilagodljivost in zaviranje impulzivnih odzivov.

Sistematični pregled raziskav, objavljen leta 2025 v znanstveni reviji Children, je zajel deset študij s skupno več kot 231.000 otroki in mladostniki. Večina vključenih raziskav je pokazala povezavo med čezmerno uporabo digitalnih tehnologij in slabšim delovanjem izvršilnih funkcij, zlasti pozornosti, delovnega spomina, kognitivne prilagodljivosti in nadzora impulzov.

Ameriška akademija za pediatrijo (AAP) pri majhnih otrocih odsvetuje hitro menjajoče se programe in aplikacije z veliko motečimi elementi. Pomembno je razlikovati med otrokom, ki z zanimanjem spremlja kakovostno, starosti primerno oddajo, in otrokom, ki več ur prehaja med kratkimi posnetki, igrami ter vsebinami, zasnovanimi tako, da čim dlje zadržijo njegovo pozornost. Težava ni nujno posamezen dražljaj, temveč lahko nastane, ko intenzivna digitalna zabava izpodriva dejavnosti, pri katerih se otrok uči vztrajnosti, ustvarjalnosti, samostojne igre in prenašanja dolgčasa.

Zasloni imajo v številnih družinah še eno vlogo: postali so sredstvo za hitro pomirjanje otroka. Ko je otrok nemiren v restavraciji, joka v avtomobilu ali se razjezi doma, lahko telefon skoraj v trenutku preusmeri njegovo pozornost. Kratkoročno je takšen pristop lahko učinkovit. Toda če postane prevladujoč način obvladovanja stiske, se zastavlja vprašanje, kdaj in kako otrok razvija lastne strategije za umirjanje. Ameriška akademija za pediatrijo opozarja, da predšolski otroci potrebujejo priložnosti za učenje obvladovanja frustracij, žalosti in dolgčasa. Če odrasli te občutke pogosto prekinejo z zaslonom, ima otrok lahko manj priložnosti, da se jih nauči uravnavati ob njihovi podpori.

Eden bolje raziskanih vplivov uporabe zaslonov je povezan s spanjem. Več časa pred zasloni, zlasti v večernih urah, je povezano s poznejšim uspavanjem, krajšim trajanjem spanja in slabšo kakovostjo počitka. K temu lahko prispevajo svetloba zaslonov, vznemirljive vsebine, obvestila in preprosto dejstvo, da uporaba naprav podaljšuje čas budnosti. Pomanjkanje spanja pa ni povezano zgolj z utrujenostjo. Pri otrocih lahko vpliva tudi na pozornost, razdražljivost, čustveno odzivnost in sposobnost obvladovanja frustracij. Otrok, ki je premalo spal, se lahko hitreje razjezi, težje počaka, slabše sledi navodilom in ima manj potrpljenja pri reševanju konfliktov. V šoli se to lahko kaže kot nemir, nasprotovanje, zmanjšana koncentracija ali pogostejše čustvene reakcije.

Pomembna razlika v primerjavi s tradicionalno televizijo je tudi odsotnost naravnega zaključka. Televizijska oddaja se konča, spletna platforma pa lahko ponuja nove vsebine praktično neomejeno. Algoritmi so oblikovani tako, da otrokom otežujejo samostojno prekinitev uporabe naprave. Hkrati lahko povečajo možnost, da naletijo na vsebine, ki niso primerne za njihovo starost. Med njimi so lahko nasilni prizori, poniževanje, nevarni izzivi, spolne vsebine in druge oblike neprimernega gradiva.

Medtem ko se razprava o vedenju otrok pogosto osredotoča na disciplino, raziskave opozarjajo tudi na spremembe v njihovem socialnem in čustvenem okolju. WHO je novembra 2024 objavila obsežno poročilo, ki temelji na odgovorih skoraj 280.000 mladostnikov, starih 11, 13 in 15 let, iz 44 držav in regij. Ugotovitve kažejo, da se je delež mladostnikov, ki poročajo o visoki podpori družine, med letoma 2018 in 2022 zmanjšal s 73 na 67 odstotkov. Delež tistih, ki čutijo močno podporo vrstnikov, se je zmanjšal z 61 na 58 odstotkov.

Še posebej izrazite spremembe so raziskovalci zaznali pri dekletih. Med petnajstletnicami se je delež tistih, ki občutijo pritisk zaradi šolskih obveznosti, povečal s 54 na 63 odstotkov, pri fantih iste starosti pa s 40 na 43 odstotkov.

Socialna opora je pomembna zato, ker otroku omogoča, da o težavah spregovori, še preden se te stopnjujejo. Če ima doma odraslega, ki mu zaupa, ali v šoli učitelja, na katerega se lahko obrne, ima več možnosti, da konflikt razreši brez agresije. Nasprotno lahko občutek osamljenosti, zavrnitve ali nerazumljenosti poveča čustveno stisko. Pri nekaterih otrocih se ta kaže kot umik, tesnoba ali žalost, pri drugih pa kot razdražljivost, nasprotovanje in konflikti.

Vedenjske težave niso odvisne samo od otrok in njihovih družin. Pomembno je tudi okolje, v katerem poteka pouk, ter podpora, ki jo imajo učitelji pri delu z razredi.

Učitelji v povprečju približno šestino časa namenjajo obvladovanju vedenja, ne neposrednemu poučevanju. Na prvi pogled se povečanje za tri odstotne točke ne zdi veliko. Toda pri 45-minutni šolski uri to pomeni povečanje s približno šest na nekaj več kot sedem minut. Če se takšne prekinitve ponavljajo vsak dan, se izgubljeni učni čas sešteva.

Če učitelj nima dovolj podpore, lahko veliko časa porabi za reševanje ponavljajočih se konfliktov. Posledice občutijo tudi drugi učenci, ki imajo pravico do varnega in nemotenega pouka.

Na vedenje otrok močno vpliva tudi skupina vrstnikov. Vrstniške skupine imajo pomembno vlogo pri oblikovanju vedenjskih norm. Če skupina nagrajuje agresijo s pozornostjo, priljubljenostjo ali občutkom moči, lahko posameznika spodbuja k ponavljanju takšnega vedenja.

Posebej občutljivi so položaji, ko se otrok počuti izključenega, ponižanega ali zavrnjenega. Nekateri se odzovejo z umikom, drugi poskušajo svoj položaj izboljšati z agresivnim vedenjem, zastraševanjem ali pridobivanjem pozornosti.

Pri tem je pomembna tudi vloga opazovalcev. Medvrstniško nasilje pogosto ni omejeno na storilca in žrtev. Vključuje lahko skupino otrok, ki nasilje spodbujajo, se mu smejijo, ga snemajo ali pa ga poskušajo ustaviti. Zato učinkovito preprečevanje nasilja ne more biti usmerjeno zgolj v posameznega otroka. Pomembno je tudi spreminjanje pravil in odnosov znotraj razreda.

Pomemben, pogosto spregledan dejavnik vedenjskih težav otrok je tudi sprememba vsakdanjega družinskega življenja. Številni starši usklajujejo dolge delovnike, službene obveznosti, gospodinjska opravila in skrb za otroke. Tudi ko se družina zvečer končno zbere, so lahko odrasli izčrpani, miselno še vedno pri službi ali zatopljeni v telefon.

Otrok je tako lahko večino dneva ločen od staršev, zvečer pa se znajde ob odraslem, ki je sicer fizično prisoten, vendar mu težko namenja zbrano pozornost. Raziskovalci opozarjajo, da pri razvoju otroka ni pomembno zgolj, koliko časa preživi s starši, temveč tudi kakovost njunih odnosov, odzivnost odraslih in občutek čustvene varnosti.

Raziskave razlikujejo med zaposlenostjo staršev in konfliktom med delom ter družinskim življenjem. Sama zaposlitev, tudi če starši delajo veliko, ne pomeni, da bodo njihovi otroci razvili vedenjske težave. Pomembnejše je, kako delovne obremenitve vplivajo na družinske odnose, stres in razpoložljivost staršev.

Pregled 23 raziskav o nestandardnih delovnih urnikih, med katere sodijo večerno, nočno in izmensko delo, je pokazal, da je 21 raziskav ugotovilo povezave med takšnimi urniki in vsaj enim neugodnim razvojnim izidom pri otrocih. Raziskovalci so med možnimi posrednimi dejavniki izpostavili večjo psihološko obremenjenost staršev, manj kakovostne odnose z otroki in manj podporno domače okolje.

Kronično pomanjkanje časa, utrujenost in stres otežujejo vzdrževanje odnosov, dosledno postavljanje meja in odzivanje na otrokove potrebe.

Ko se otrok neprimerno vede, odrasli po napornem dnevu morda nimajo več dovolj energije za mirno razlago, pogovor ali dosledno ukrepanje. Včasih popustijo, da bi se izognili novemu konfliktu, drugič se odzovejo pretirano ostro. Če se takšni vzorci pogosto ponavljajo, je lahko otroku težje razumeti, kakšna pravila veljajo in kako naj obvladuje frustracije.

Posebno pozornost raziskovalcev v zadnjih letih priteguje pojav, imenovan technoference – prekinjanje neposrednih odnosov zaradi uporabe digitalnih naprav.

Gre za vsakdanje situacije, ko starš med pogovorom z otrokom preverja sporočila, med skupnim obrokom pregleduje družbena omrežja ali med igro večkrat preusmeri pozornost na telefon.

Raziskava, objavljena leta 2025 v ugledni znanstveni reviji JAMA Pediatrics, je združila ugotovitve študij o uporabi tehnologije v prisotnosti otrok, mlajših od pet let. Pokazala je povezavo med takšnim vedenjem staršev in slabšimi rezultati na nekaterih področjih otrokovega razvoja, med drugim pri socialnem vedenju, navezanosti ter čustvenih in vedenjskih težavah.

Še ena metaanaliza iz leta 2025, ki je zajela 53 raziskav in več kot 60.000 udeležencev, je ugotovila statistično pomembno povezavo med pogostim prekinjanjem stikov zaradi uporabe tehnologije pri starših in problematično uporabo digitalnih medijev pri otrocih. Povezava je bila močnejša, kadar sta takšno vedenje izkazovala oba starša.

Posebej pomembno je obdobje zgodnjega otroštva, ko otrok še nima razvitih sposobnosti samostojnega uravnavanja čustev. Ko je malček prestrašen, razočaran ali jezen, mu odrasli z odzivom pomaga razumeti, kaj se dogaja, in se postopoma umiriti. S ponavljanjem takšnih izkušenj otrok razvija sposobnosti, ki jih bo pozneje potreboval tudi pri reševanju konfliktov z vrstniki in sprejemanju pravil v šoli.

Pregled raziskav iz leta 2026 o vplivu starševske uporabe telefonov na dojenčke do drugega leta starosti je pokazal, da lahko digitalne prekinitve neposredne interakcije sprožijo kratkotrajno stisko, protestno vedenje in slabše uravnavanje čustvenih odzivov. To seveda ne pomeni, da bo otrok zaradi starša, ki med igro odgovori na službeni klic, postal agresiven. Pomembna je pogostost prekinitev, kakovost celotnega odnosa in to, ali se odrasli po prekinitvi ponovno odzove na otrokove potrebe.

Ob tem se odpira še širše družbeno vprašanje. Če otroci velik del dneva preživijo v vrtcu, šoli in organiziranih dejavnostih, starši pa se doma soočajo z delovnimi obveznostmi in utrujenostjo, se lahko povečuje pritisk na vzgojno-izobraževalne ustanove.

Otroci ne potrebujejo staršev, ki so jim na voljo vsako minuto dneva. Potrebujejo pa dovolj predvidljive, varne in odzivne odnose, v katerih dobijo tako pozornost kot jasne meje. To je lahko v družbi dolgih delovnikov, nenehne digitalne dosegljivosti in vse večjih obremenitev družin vse zahtevnejše – in je zato tudi širše družbeno vprašanje, ne zgolj vprašanje posameznih staršev – in na koncu niti ne samo šole.

Danska reforma je sicer sprožila ostro nasprotovanje dela pedagoške stroke in organizacij za zaščito otrokovih pravic. Že ob prejšnjem predlogu leta 2025 je več kot 500 strokovnjakov za izobraževanje in devet nevladnih organizacij opozorilo, da širjenje pooblastil za uporabo fizične sile ni pravi odgovor na naraščajoče težave z vedenjem učencev.

Raziskovalka Louise Klinge opozarja, da bi nova pravila lahko zaostrila konflikte in normalizirala uporabo sile kot način reševanja sporov. Po njeni oceni so težave v danskih šolah precej globlje in povezane tudi s spremembami izobraževalnega sistema, pomanjkanjem ustrezno usposobljenih učiteljev ter vse večjo digitalizacijo pouka.

Podobno razmišlja Rasmus Kjeldahl, direktor organizacije za otrokove pravice. Boji se, da bi učitelji z uporabo fizičnih ukrepov izgubili zaupanje učencev in v njihovih očeh prevzeli vlogo policistov. Prepričan je, da takšen pristop ne bo odpravil vzrokov težavnega vedenja, temveč lahko ustvari nove konflikte.

Danski svet za otroke medtem opozarja na pravno negotovost. Kdaj učenec pouk moti dovolj resno, da je fizično posredovanje upravičeno? Kdo bo presojal, ali je učitelj uporabil sorazmeren ukrep? In kakšne možnosti za pritožbo bo imel otrok? Organizacija je že pri prejšnji različici predloga opozarjala, da širših pooblastil ne spremljajo dovolj jasna jamstva za zaščito učencev.

Danski učitelji že dolgo opozarjajo, da potrebujejo več možnosti za ukrepanje. Zdaj jih bodo, če bo reforma sprejeta, tudi dobili. In prav je, da imajo učitelji možnost zaščititi sebe in druge otroke, kadar posameznik onemogoča pouk ali ogroža njihovo varnost. Toda metanje peska v oči bi bilo pričakovati, da bodo širša pooblastila učiteljev rešila težave, katerih vzroki segajo daleč onkraj šolskih zidov.

Otroci namreč ne odraščajo v praznem prostoru. Odraščajo v družinah, kjer so starši pogosto ves dan v službi, po koncu delovnika pa ostajajo dosegljivi za delodajalce, odgovarjajo na elektronsko pošto in preverjajo telefone. V družinah, kjer je skupnega časa vse manj, še tistega, ki ostane, pa pogosto prekinjajo zasloni. Otroci imajo lahko materialno zagotovljeno vse, hkrati pa premalo tistega, česar ne more nadomestiti nobena naprava: pozornosti, bližine, pogovora in odraslih, ki imajo čas ter energijo za vzgojo.

Če želimo resno govoriti o preprečevanju vedenjskih težav, bi morali zato razpravljati tudi o precej bolj neprijetnih vprašanjih. O doslednem spoštovanju delovnega časa, dejanski pravici do odklopa po službi, omejevanju pričakovanj o stalni dosegljivosti in spodbujanju družinskega digitalnega odklopa. O družbi, v kateri staršem ne bi bilo treba izbirati med poklicnimi obveznostmi in časom za otroke.

Seveda krajši delovnik ali večer brez telefonov sama po sebi ne bosta odpravila nasilja v šolah. Prav tako ni mogoče vseh vedenjskih težav pripisati odsotnosti staršev. Toda če raziskave opozarjajo na pomen stabilnih odnosov, čustvene opore, jasnih meja in kakovostnega skupnega časa, potem je smiselno ustvarjati razmere, v katerih lahko družine vse to tudi zagotavljajo.

Danska reforma bo učiteljem dala več možnosti, da ukrepajo, ko gre nekaj narobe. Resnejša družbena sprememba pa bi bila, če bi začeli ustvarjati pogoje, da bi šlo narobe čim manjkrat.