Po nesreči so se zdravniki več mesecev borili za njegovo življenje

Skupina mladih z Obale se je 1. januarja lani vozila z motorji, nedaleč od doma. "Baje, da je bila 8, 7 zvečer, šli smo v Koper po pice. Ko smo se vozili nazaj, nas je pijan voznik zbil s strani," pravi Leon Stančič.

"Tamlajšega sina sem dajala spat, ko me je nekaj udarilo v telo. Začutila sem, da je nekaj narobe," je dejala Leonova mama Jasna Jug.

Nekaj trenutkov pozneje je zazvonil telefon. Spomni se besed, pripoveduje: "Jasna, je tebe kdo poklical? Bila je prometna nesreča, baje da je Leon."

Spominja se, kako so šli z rešilcem v Izolo, prižgane je imel lučke. Med vožnjo še vedno ni vedela, kaj se dogaja.

Hudo poškodovano nogo so sprva poskusili operirati v Izoli, ker kri ni stekla po žilah, mu je grozila celo amputacija. Vsaka naslednja ura v bolnišnici je razkrila nove poškodbe, tudi glave – zato so Leona premestili v ljubljanski UKC.

"Če bi morali ocenjevati na lestvici od 1 do 10, smo pri Leonu na kar krepki 10-ki," pove Luka Camlek iz KO za intenzivno terapijo otrok na Pediatrični kliniki UKCL. Leon je utrpel hude telesne poškodbe, ki so zahtevale zdravljenje v enoti intenzivne terapije. "Tam smo začeli z multidisciplinarno obravnavo z zelo širokim krogom specialistov," nadaljuje Camlek.

"Vsaka zgodba zase je težka, vsaka zgodba zase je posebna, pri Leonu je šlo v bistvu za to, da je imel zelo veliko različnih poškodb," pa pravi Kim Krajnik, prav tako iz KO za intenzivno terapijo otrok na Pediatrični kliniki UKCL.

"Vsak dan je bila nova diagnoza, najprej sta bili glava in noga, potem je bilo sesuto pljučno krilo, potem ni samostojno dihal, prepona, krvavitve, možgansko natekanje, večkratni zlom lobanje ..." našteva njegova mama.

Več mesecev ni mogel govoriti in jesti – prestal je več kot 10 operacij in dolgo je trajalo do trenutka, da se je zbudil in zavedal okolice.

"Približno se spomnim, je bilo po zadnji operaciji glave, to je bil začetek marca, če se ne motim, preden sem šel v Sočo, takrat po vseh teh desetih operacijah v dveh mesecih in pol sem dobil prvi spomin nazaj, se zavedal, kaj je bilo in kaj se je zgodilo," pripoveduje Leon. "Meni se je zmešalo, samo nisem mogel govoriti, ampak se mi je videlo, da se mi je zmešalo," doda.

V času zdravljenja in rehabilitacije so Leona brezpogojno podpirali njegovi družinski člani, prijatelji in sovaščani, pa tudi predano osebje v enoti intenzivne terapije, kjer se vsakega napredka neskončno veselijo.

"Mi v bistvu potem kar vzamemo za svoje te otroke, ker gremo z njimi čez toliko enih stvari in ves čas za njih skrbimo, tako da je to v bistvu zelo velik uspeh za nas," pravi Krajnik. "Ključna je ta multidisciplinarna oskrba, sodelovanje vseh specialistov, s katerimi smo potem skupaj načrtovali in posege in zdravljenje in pozneje zbujanje," pa dodaja Camlek.

Manj kot leto in pol po nesreči Leon samostojno hodi in obiskuje srednjo ekonomsko šolo. Kljub bolečinam, krčem in težavam s koncentracijo ostaja hvaležen zdravnikom in sestram, da je nesrečo preživel. Še vedno si želi opraviti izpit za motor, vendar ve, da je varnost na prvem mestu: "Treba je biti previden, imeti čelado, pa da vozim jaz, ne da sem sopotnik."

"In če je naša misija po vsej tej zgodbi, da smo enega prepričali, da si je dal čelado na glavo ali pa da smo enega prepričali, da se ne usede pijan za volan, smo naredili največ, kar smo lahko," še dodaja njegova mama.